VSM Sodba I Cp 277/2025

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih točkah I. in III. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju toženca) zahteva (1.) vračilo darila, prejetega na podlagi razdružilne in darilne pogodbe z dne 17. 5. 2005, in sicer idealne polovice nepremičnine parc. št. 297/4 in 296/4, obe k.o. ... ter (2.) izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri predhodno navedenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist tožnice do celote (točka I. izreka). Nadalje je zavrglo predlog tožnice za zaznambo spora pri navedenih nepremičninah (točka II. izreka). Hkrati je še odločilo, da stroške postopka toženca, o katerih bo sodišče odločilo po pravnomočnosti te sodbe, v celoti krije tožnica (točka III. izreka).

2Zoper odločitev v točkah I. in III. izreka izpodbijane sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe, da je nepravilno ocenilo medsebojno razmerje pravdnih strank oziroma ni presojalo časa življenja v izvenzakonski skupnosti, napačno pa je ocenilo tudi pogodbo, po kateri je toženec pridobil darilo. Izpostavlja, da je bil toženec zastopan po pooblaščencu, ki mu je pooblastilo podpisal sin tožnice. Nadalje je sodišče prve stopnje tožencu kršilo pravico do prevajanja, saj je ta zatrjeval, da ne razume slovenskega jezika in je sodišče odredilo prevajanje tožbe in prilog v nemški jezik. Nadalje trdi, da je nična razdružilna in darilna pogodba, saj listina ni bila prevedena v nemški jezik. Toženec je namreč, glede na njegovo razumevanje slovenščine, ni razumel. Pritožba prav tako izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge tožnice, s katerimi je ta želela dokazati, da sta kljub formalni razvezi v letu 2006 pravdni stranki še naprej živeli v izvenzakonski skupnosti, o čemer sta obe pravdni stranki izpovedali na naroku za glavno obravnavo 11. 3. 2024. V tej zvezi tožnica nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je navedbe o trajanju izvenzakonske skupnosti podala prepozno. Štela je namreč, da je bila, glede na skupno življenje po formalni razvezi, ponovno v položaju, kot da sta pravdni stranki poročeni. Sodišče prve stopnje je bilo pristransko, ko je tožnici očitalo, da je komaj dve leti po vložitvi tožbe zatrjevala razpad zveze, saj tožnica ni v ničemer pripomogla k temu, da je sodišče prve stopnje razpisalo narok šele 11. 3. 2024. V nadaljevanju pritožba podaja (ponavlja) navedbe o okoliščinah življenja pravdnih strank in njunega medsebojnega odnosa, za katere meni, da izkazujejo obstoj izvenzakonske zveze in tudi dejstvo, da toženec nikoli ni in tudi ne skrbi za A. A., saj vso skrb zanjo izvaja tožnica. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Toženec v odgovoru na pritožbo navedbam tožnice nasprotuje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve. V nadaljevanju obrazložitve te sodbe je sodišče druge stopnje presodilo o tistih pritožbenih navedbah, ki so odločilnega pomena in navedlo razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8V obravnavani pravdni zadevi tožnica od toženca zahteva vračilo darila (1/2 nepremičnin parc. št. 297/4 in 296/4, obe k.o. ...), prejetega na podlagi 17. 5. 2005 sklenjene Razdružilne in darilne pogodbe, vsebovane v notarskem zapisu notarja, SV 620/05 z dne 29. 7. 2005 (priloga A6 spisa) in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Kot pravno podlago zahtevka je tožnica navajala določbo 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj sta se pravdni stranki v letu 2006 razvezali. Toženec je zahtevku med ostalim nasprotoval tudi z ugovorom prekluzije in zastaranja.

9Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje primarno presojalo o pravočasnosti vložene tožbe, pri čemer je izhajalo iz določbe 543. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katero se lahko darilna pogodba prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic. V tej zvezi je zaključilo, da je enoletni prekluzivni rok ob vložitvi tožbe, 30. 12. 2022, že potekel. Pri tem je izhajalo iz tožničinih navedb, da je od toženca vsa leta zahtevala vrnitev darila in iz njene izpovedbe na naroku, 11. 3. 2024, da je prvič od tožnika zahtevala vrnitev darila že v letu 2006. Glede na dejstvo, da sta se pravdni stranki razvezali v letu 2006 se je tožnica že v letu 2006 "zavedala razveze zakonske zveze", torej razloga za preklic in je rok za vložitev tožbe na vrnitev darila že zdavnaj potekel. Kasnejšim navedbam tožnice o tem, da sta s tožencem skupaj živela v izvenzakonski skupnosti še v letu 2021, in da je posledično tožba vložena pravočasno, sodišče prve stopnje zaradi predhodnih tožničnih navedb (glede poziva tožencu na vrnitev darila že v letu 2006) ni sledilo. Štelo je, da je tožnica zaradi toženčevega uveljavljanja ugovora prekluzije in zastaranja svoje kasnejše navedbe prilagodila teku postopka.

10Primarno sodišče druge stopnje ugotavlja, da so uvodne pritožbene navedbe tožnice o nepravilni oceni medsebojnega razmerja pravdnih strank in o napačni oceni predmetne razdružilne in darilne pogodbe posplošene in kot takšne ne omogočajo vsebinskega preizkusa. V zvezi s precej nejasnim oziroma nerazumljivim uveljavljanjem določenih kršitev, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo v zvezi s pravicami toženca in njegovim navajanjem, da ne razume slovenskega jezika, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da stranka kot kršitev procesnih določb postopka ne more uveljavljati tistih kršitev, ki pomenijo kršitev procesnih pravic nasprotne pravdne stranke (za kaj takšnega tudi sicer nima pravnega interesa). Povsem posplošeno in tudi sicer (očitno) neutemeljeno je nadalje tudi stališče pritožbe, da je predmetna Razdružilna in darilna pogodba nična iz razloga, ker ni bila prevedena v nemški jezik. V tej zvezi sodišče prve stopnje tudi ni rabilo zavzeti nobenega stališča oziroma opraviti presoje, saj to vprašanje presega predmet obravnave v tej pravdni zadevi.

11Nadalje pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zavrnilo dokazne predloge tožnice, s katerimi je ta želela dokazati, da je kljub formalni razvezi v letu 2006 s tožencem še naprej živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje je, kot že predhodno izpostavljeno, presodilo, da je tožnica tovrstne navedbe podala zgolj kot odgovor na toženčeve navedbe o preteku roka za preklic darila in vložitev obravnavane tožbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnica svoje navedbe prilagodila teku postopka, in ker je nato presodilo, da je bila tožba vložena prepozno, razloga za izvedbo navedenih dokazov ni bilo.

12Pritožba v zvezi z zapisom sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da je tožnica navedbe o trajanju izvenzakonske skupnosti podala šele na pripravljalnem naroku 11. 3. 2024, napačno sklepa, da je sodišče prve stopnje tovrstne navedbe štelo kot prepozne v smislu procesne prekluzije. Iz tega dela obrazložitve je namreč jasno razvidno, da je kot ključno sodišče prve stopnje štelo (ocenilo), da je tožnica s temi kasnejšimi navedbami v bistvu svoje dotedanje navedbe prilagodila teku postopka oziroma izpostavljenim navedbam toženca. Tudi sodišče druge stopnje nima v tej zvezi posebnih pomislekov, saj je tožnica v svojih tožbenih navedbah jasno navedla, da je razlog za njen zahtevek v razvezi pravdnih strank v letu 2006, s čimer naj bi odpadel namen darilne pogodbe, in da je vse od takrat toženca pozivala na vrnitev darila (prvič že v letu 2006). Že glede na takšne njene navedbe ni mogoče slediti naknadnim zatrjevanjem tožnice o tem, da razloga za preklic (kasneje) več ni bilo, ker sta s tožencem živela skupaj še v letu 2021. K temu sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da je pravica darovalca do preklica darila tudi sicer nepreklicna v smislu, da ko enkrat darilo prekliče oziroma zahteva njegovo vrnitev, kasnejša sprememba okoliščin oziroma, če si darovalec premisli, darilo ne more samo po sebi ponovno "oživeti". Tudi sicer tožničinim izvajanjem o obstoju zunajzakonske skupnosti s tožencem ni mogoče slediti že iz razloga, ker zgolj dejstvo, da sta določen čas po razvezi pravdni stranki (občasno, periodično) še živeli skupaj in imeli določene skupne interese, ne zadošča za to, da bi bilo mogoče njuno skupnost označiti kot zunajzakonsko zvezo. Ob tem tudi ne gre spregledati, da je tožnica med drugim v postopku pojasnila, da se je po razvezi zakonske zveze s tožencem ponovno poročila v letu 2010, pri čemer je bila ta njena poroka razglašena za nično, kar samo po sebi kaže na neverodostojnost njenih navedb o razmerju s tožencem.

13V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje zaključek, da je tožnica že v letu 2006 toženca prvič pozvala na vrnitev darila, materialnopravno zmotno presodilo, da se je iztekel enoletni prekluzivni rok za vložitev obravnavane tožbe, saj se je iztekel splošni petletni zastaralni rok.

14Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ustrezne materialnopravne določbe 543. člena OZ, v skladu s katero se lahko darilna pogodba prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog za preklic, vendar je zmotno štelo (tako je razbrati iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe), da je potrebno preklic uresničiti z vložitvijo tožbe. Preklic darila je namreč oblika enostranskega oblikovalnega upravičenja darovalca (oziroma odstopne pravice), z uresničitvijo katerega doseže razvezo darilne pogodbe¹. Pri tem zadošča, da darovalec z izjavo zahteva vrnitev darila, s čemer darilo prekliče oziroma odstopi od darilne pogodbe (že samo sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zapisalo, da je po pravni teoriji šteti, da je preklic vključen v zahtevo za vrnitev darila). Glede na, s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno okoliščino, da je tožnica že v letu 2006 od toženca zahtevala vrnitev darila, je tako šteti, da je darilno pogodbo s tem preklicala. Ker je to storila prvič v istem letu, ko sta se pravdni stranki razvezali (do razveze je prišlo dne 12. 12. 2006), je tako prekluzivni rok za preklic darilne pogodbe varovan.

15Navedeno pa v obravnavanem primeru ne narekuje sprejema drugačne odločitve, kot je izpodbijana, saj je s preklicem darilne pogodbe začel teči petletni zastaralni rok po 346. členu OZ². Glede na dejstvo, da s strani sodišča prve stopnje ni bilo natančno ugotovljeno, kdaj v letu 2006 je tožnica od toženca zahtevala vrnitev darila, se je tudi ob upoštevanju skrajne možnosti, da je to storila najkasneje 31. 12. 2006, petletni zastaralni rok za vložitev obravnavane tožbe, s katero zahteva vračilo darila, iztekel s koncem leta 2011, kar je prav tako bistveno pred vložitvijo obravnavane tožbe, ki je bila vložena 30.12.2022 in je zato tožbeni zahtevek zastaral.

16V tej zvezi sodišče druge stopnje še pripominja, da drugačna materialnopravna presoja, s strani sodišča druge stopnje, za stranki ne predstavlja sodbe presenečenja, saj je na takšno uporabo materialnega prava v postopku opozoril že toženec v odgovoru na tožbo.

17Glede na obrazloženo je po presoji sodišča druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Stroški za odgovor na pritožbo pa za postopek niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o tožničini pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato toženec sama krije svoje stroške.

¹ Tako tudi Bojan Podgoršek v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 485, GV Založba, Ljubljana 2004.
² Prim. sodba in sklep VSL II CP 949/2021 z dne 12. 11. 2021, sklep VSRS II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019.