VSL Sodba in sklep II Cp 601/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan vsakemu izmed tožnikov plačati 19.844,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek glede zahtevka prvega tožnika na vrnitev digitalnega fotoaparata ... s tiskalnikom, adapterja ... fotoaparata, smuči ..., čelade, palic, smučarskih čevljev ..., smučarskih rokavic, drsalk ..., dveh hokejskih palic, sani ..., enoseda, dvoseda, mobilnega telefona ... ter večjega lovskega noža; zahtevka drugega tožnika na vrnitev smuči ...n, čelade, palic, smučarskih čevljev ..., smučarskih rokavic, drsalk ..., dveh hokejskih palic, sani ..., enoseda in dvoseda, ter zahteve obeh tožnikov na vrnitev prenosnega računalnika znamke ... ter stacionarnega računalnika (II. točka izreka). Tožbo glede zahteve prvega tožnika na vrnitev diatonične harmonike ..., motorja ..., gorskega kolesa ... ter vrtljivega pisarniškega stola, zahteve drugega tožnika na vrnitev diatonične harmonike ..., motorja ..., gorskega kolesa ... ter vrtljivega pisarniškega stola, ter zahteve obeh tožnikov na vračilo ozvočenja (komplet dveh stojal, dveh mikrofonov, kablov ter zvočnikov), baritona ... in bas kitare, je sodišče prve stopnje zavrglo, saj je ocenilo, da je bila o isti zadevi že sklenjena sodna poravnava (III. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.347,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Tožnika v pravočasni pritožbi odločbo izpodbijata v zavrnilnem delu (I. točka izreka), odločitvi o zavrženju tožbe (III. točka izreka) ter stroških postopka (IV. točka izreka). Napadata dokazno oceno sodišča prve stopnje, da jima denar ni bil podarjen, temveč naj bi jima bila sredstva nakazana zaradi izognitve plačilu davka od obresti. Sodišče ni ugotovilo, ali je toženec pred letom 2012, ko so bile sklenjene pogodbe o depozitu, pridobil obresti nad obdavčljivo mejo 1.000,00 EUR. Če bi bil cilj res optimizacija obresti, bi bilo bolj logično, da bi se trikrat vezalo 20.000,00 EUR, in ne na vsakega od tožnikov 19.000,00 EUR, na toženca pa 22.000,00 EUR, kot je bilo v obravnavanem primeru. Obresti od zneska 20.000,00 EUR namreč znašajo 890 EUR letno, medtem ko od vezave 22.000,00 EUR znašajo 979 EUR, kar je tik pod obdavčljivo mejo. Z obrestmi na nevezan denar bi toženec pridobil nad 1.000,00 EUR obresti. Nadalje iz odločbe DURS z 29. 9. 2013 izhaja, da toženec ni pravočasno vložil napovedi za odmero dohodnine od obresti, saj bi jo moral oddati do 28. 2. 2013, oddal pa jo je šele 9. 8. 2013. Toženec očitno pred 9. 8. 2013 sploh ni vedel, da je treba plačati davek od obresti. Sam je pojasnil, da pred pozivom Davčne uprave ni vedel, da je treba kaj napovedovati. Povedal je, da je davek plačal le enkrat - torej v letu 2012. Pogodbe o vezavi pa so bile sklenjene 10. 8. 2012, ko toženec za davek sploh še ni vedel. Toženec je v letu 2012 krepko presegel 1.000,00 EUR obresti. Ni jasno, zakaj bi se ravno v avgustu 2012 odločil, da davka od obresti ne bo več plačeval. Tedaj ni prejel nobenega informativnega izračuna in tudi ni podal davčne napovedi. Ni logično, zakaj se denar ne bi razporedil tudi na toženčevo tedanjo ženo T. D., ki svojih sredstev ni imela vezanih. Sodišče prve stopnje je verjelo prvemu tožniku, da mu je bilo super, ko sta mu starša rekla, da bo dobil 19.000,00 EUR, posledično pa ni jasno, zakaj je zahtevek zavrnilo. Denar se je po preteku vezave vrnil na toženčev račun, ker je želel imeti vse pod kontrolo. Da je bil denar tožnikoma dan kot darilo, sta potrdila tožnika, njuna mama T. D. ter babica Š. N. Toženčeve zgodbe ni potrdil nihče. Njegov oče J. S. je povedal, da naj bi bančnik tožencu svetoval razdelitev denarja med družinske člane, ni pa povedal kdaj. Tudi priča M. J. je potrdila, da jo je toženec pred leti prišel vprašat, ali se je mogoče izogniti davku na obresti, če se ga da na otroške knjižice. Vendar toženec v času sklenitve spornih pogodb za davek sploh še ni vedel. Iz izpovedbe A. A. je očitno, da je tožnik vplival nanj, kar vzbuja dvom, da je vplival tudi na druge priče. Iz toženčevega zaslišanja izhaja, da bančnika B. osebno pozna, kar vzbuja dvom v verodostojnost izpovedbe te priče. Glede zavrženja tožbe je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bila o istem predmetu že sklenjena sodna poravnava. Sodna poravnava je bila v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju IV P 541/2013 sklenjena med tožencem in njegovo nekdanjo ženo T. D., ki ni imela pooblastila za sklenitev poravnave tudi v imenu tožnikov. Ni pomembno, ali sta bila tožnika z vsebino poravnave seznanjena, saj nista bila njeni stranki. Nadalje menita, da je prvi tožnik izkazal lastništvo motorja ..., saj sta to potrdili tudi T. D. in Š. N. Normalno je, da je motor lahko uporabljal občasno oziroma pod določenimi omejitvami, saj je to del vzgoje. Da je bil motor registriran na ime toženca, ki ga je tudi občasno uporabljal, ne dokazuje njegovega lastništva. Drugi toženec je izkazal lastništvo motorja ..., saj sta to ravno tako potrdili T. D. in Š. N. Napačen je zaključek sodišča, da je šlo za "hišne" premičnine. Glede koles, obeh harmonik, ozvočenja, baritona in bas kitare sodba nima dokazne ocene, temveč le pavšalno navedbo, da tožnika na teh predmetih lastninske pravice nista dokazala. Ni pojasnjeno, zakaj je sodišče v celoti verjelo tožencu. Sodišče je napačno povzelo izpovedbo Š. N., ki ni potrdila, da je šlo za hišne stvari, temveč da so bile stvari podarjene tožnikoma. Iz izpovedb T. D. in toženca je očitno, da si je slednji vse stvari lastil, četudi jih je podaril. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je toženec vse stvari odpeljal iz hiše, o čemer sta predložila tudi fotografije. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo prerekala podane pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika sta v obravnavani zadevi zahtevala vračilo denarja in premičnin, ki naj bi jima bile s strani toženca odvzete po razvezi zakonske zveze njunih staršev, toženca in T. D. Trdila sta, da sta starša vsakemu od tožnikov podarila 19.000,00 EUR za začetek samostojnega življenja, ki sta jih tožnika 10. 8. 2012 vezala za obdobje do 12. 8. 2013. Po izteku vezave je bil denar nakazan na toženčev bančni račun, zato od njega zahtevata vračilo navedenega zneska skupaj z obrestmi iz naslova vezave, tj. vsakemu 19.844,59 EUR. Toženec jima je odvzel tudi več premičnin, ki so jima bile dane kot darilo in so tako njuna last. Prvi tožnik je zahteval vrnitev diatonične harmonike ..., motorja ..., gorskega kolesa ... ter vrtljivega pisarniškega stola, drugi tožnik vrnitev diatonične harmonike ..., motorja ..., gorskega kolesa ... ter vrtljivega pisarniškega stola; oba skupaj pa sta zahtevala vrnitev ozvočenja, baritona ... in bas kitare. Toženec je navedbe tožnikov zanikal. Primarno je ugovarjal, da je s tožnikoma o istih premičninah sklenil sodno poravnavo, po kateri te premičnine pripadajo njemu. Sicer pa premičnine tožnikoma niso bile dane kot darilo, temveč so bile last toženca, ki jih je kupil kot "hišne" stvari ter tožnikoma dovolil le njihovo uporabo. Tudi denar tožnikoma ni bil podarjen, temveč je bil na njuna računa prenesen zgolj zaradi izognitve davku na obresti.

6Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnikoma denarna sredstva niso bila podarjena, temveč so bila na njiju prenesena zgolj zaradi optimizacije obresti, kot je zatrjeval toženec. Toženec je ob zaslišanju namreč povedal, da sta z ženo vseskozi varčevala, privarčevana denarna sredstva pa sta oplemenitila tako, da sta jih vezala. Ker so obresti od vezave presegle 1.000,00 EUR, je moral od presežka nad 1.000,00 EUR plačati davek, zaradi česar denarja ni več želel vezati. Takrat mu je bančni uslužbenec B. B. svetoval, da se je mogoče davku na obresti izogniti tako, da se denarna sredstva razdelijo med družinske člane, tako da obresti na posameznika ne bodo presegle 1.000,00 EUR. Na banki sta tožnika za vezavi dala zgolj svoje ime, podpis in davčno številko. Poudaril je tudi, da je bilo dogovorjeno, da se bodo po preteku vezave sredstva vrnila na njegov račun. Takšna izpovedba toženca je skladna z vsebino predloženih pogodb o vezavi sredstev (prilogi A4 in A5), na katerih je kot račun nakazila naveden toženčev bančni račun. Poleg tega so izpovedbo toženca potrdili tudi bančni uslužbenec B. B., družinska prijateljica M. J. ter toženčeva starša J. in A. S. Bančni uslužbenec B. je tako pojasnil, da je toženec po sprostitvi prejšnjega depozita v banko prišel na pogovor, kako bi se dalo zadevo urediti, da se ne bi plačevalo toliko davka na obresti. Potrdil je, da je prav on tožencu svetoval, naj se znesek depozita razdeli na več oseb, tako da posameznik ne bo prejel obresti nad 1.000,00 EUR, saj je bilo takšno svetovanje takrat splošna praksa bank. Tako so na ime tožnikov odprli hranilne vloge ter nanje nakazali tolikšen znesek gotovine, da obresti iz naslova depozita niso dosegle 1.000,00 EUR. Družinska prijateljica M. J., ki je po poklicu računovodkinja, je potrdila, da se je toženec pri njej pozanimal, ali se je mogoče s prenosom sredstev na otroške hranilne knjižice izogniti plačilu davka. Tudi toženčeva starša J. in A. S. sta pojasnila, da naj bi tožencu prenos sredstev na otroke svetovali v banki, povedala pa sta tudi, da v družini toženca otrokom nikoli niso dajali visokih zneskov denarja za darilo.

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je izpovedba priče B. neverodostojna, ker priča toženca osebno pozna. Priča je namreč pojasnila, da toženca pozna le kot rednega komitenta P., navedeno pa ni okoliščina, ki bi vzbujala dvom v verodostojnost njene izpovedbe. Da bi toženec vplival na M. J. ni izkazano, sicer pa sodišče prve stopnje odločbe ni oprlo na izpovedbo te priče, saj je ta korektno pojasnila, da se je z obravnavano zadevo seznanila šele tekom predmetnega postopka. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz izpovedb prič ni jasno, kdaj naj bi bila tožencu razdelitev sredstev med družinske člane svetovana. Toženec je namreč zgolj z vtoževanimi sredstvi razpolagal tako, da jih je razdelil med družinske člane.

8Tožnika po drugi strani nista znala prepričljivo pojasniti, zakaj bi jima bila denarna sredstva sploh podarjena. Njune navedbe, da jima je bil denar dan za nadaljnje samostojno življenje, niso prepričljive, upoštevaje, da sta bila v tistem času stara šele 14 in 16 let ter da ne prej, ne po tem primerljivih daril nista prejela. Nadalje nista znala pojasniti, zakaj naj bi jima bilo podarjenih ravno 19.000,00 EUR (in ne zaokrožen znesek 20.000,00 EUR), temveč sta navajala le, da sta se tako odločila starša in da se o tem niso pogovarjali. Tehten je pomislek sodišča prve stopnje, da ni običajno, da se starši z mladoletnima tožnikoma ne bi pogovorili, preden bi jima podarili denarni znesek v tolikšni višini, posebno ob ugotovitvi, da sta sicer prejemala le darila za rojstni dan, konec šole in novo leto. Višine podarjenih sredstev nista znali pojasniti niti mama tožnikov T. D., niti njuna babica Š. N., medtem ko je toženec prepričljivo razložil, da je bančni uslužbenec privarčevana sredstva razdelil tako, da je na ime toženca vezal najvišji možni znesek, pri katerem obresti ne bi dosegle 1.000,00 EUR, tj. 22.000,00 EUR, preostali denar pa je razdelil na polovico, tako da je na vsakega od tožnikov bilo vezanih 19.000,00 EUR. Tožnika nadalje nista vedela povedati, zakaj jima denar ni bil nakazan na njune obstoječe bančne račune, odprte pri A., temveč sta bila ravno zaradi sklenitve vezave odprta bančna računa pri P., pri kateri je sicer toženec vezal svoj denar. Tudi na vprašanje, kam naj bi se sredstva po koncu vezave iztekla, nista znala odgovoriti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnika obstoja darila nista uspela dokazati.

9Prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje tožnika ne moreta izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da toženec 10. 8. 2012, ko so bile pogodbe o vezavi sredstev sklenjene, ni vedel, da je treba od obresti nad 1.000,00 EUR plačati davek, ter da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je bil toženec v letu 2011 sploh davčni zavezanec. Tožnika se pri tem sklicujeta na odločbo DURS z 29. 9. 2013, iz katere izhaja, da toženec za leto 2012 ni pravočasno podal davčne napovedi, saj jo je namesto do 28. 2. 2013 vložil šele 9. 8. 2013. Vendar dejstvo, da toženec za leto 2012 davčne napovedi ni pravočasno podal, ne dokazuje, da ni vedel za davek na obresti. Tožnika pred sodiščem prve stopnje nista trdila, da toženec pred letom 2012 ni bil davčni zavezanec. V tretji pripravljalni vlogi, na katero se v pritožbi sklicujeta, sta izrecno zatrjevala, da je toženec že pred letom 2012 pridobival obresti v višini nad 1.000,00 EUR, ter poudarjala, da je to razvidno že iz toženčevih dokazil o vezavah za pretekla leta. Ker je bilo to dejstvo nesporno, ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati. Pritožnika nadalje napačno povzemata izpovedbo toženca, saj ta ni dejal, da bi moral le enkrat plačati davek od obresti, temveč da se je po tem, ko ga je moral plačati prvič, pozanimal o optimizaciji obresti. Drugačne dokazne ocene tožnika ne moreta doseči niti z navedbami, da ni jasno, zakaj bi se toženec ravno v avgustu 2012 odločil, da ne bo več plačeval davka od obresti. Toženec je pojasnil, da se je o optimizaciji obresti pozanimal po izteku prejšnje vezave, pri čemer je iz priloge B14 razvidno, da je tožencu prejšnji depozit pretekel 9. 2. 2012, torej dan pred sklenitvijo obravnavanih pogodb o vezavi. Neprepričljive so navedbe pritožnikov, da bi bilo bolj logično, da bi se depoziti razdelili na enake zneske oziroma da bi se razdelili tudi na toženčevo tedanjo ženo T. D. Toženec je pojasnil, da so bili zneski depozitov določeni tako, da obresti na posameznega družinskega člana niso presegle 1.000,00 EUR, kar je bilo z razdelitvijo denarja med toženca in tožnika že doseženo. Dodatne koristi od razdelitve denarja tudi na T. D. torej ne bi bilo. Tudi z navedbami, da bi toženec z obrestmi na nevezan denar presegel obresti v višini 1.000,00 EUR, ne moreta uspeti, saj je splošno znano, da so obresti na nevezana sredstva minimalne.

10Predvsem pa mora biti darilna pogodba v skladu s 538. členom Obligacijskega zakonika sklenjena v pisni obliki, če darilo ni takoj preneseno na obdarjenca tako, da ta lahko z njim prosto razpolaga. Kršitev predpisane obličnosti pomeni, da je obveznost darovalca zgolj naturalna in neiztožljiva. V obravnavani zadevi denarna sredstva tožnikoma niso bila dana v prosto razpolago, saj so bila nemudoma vezana za enoletno obdobje, po preteku vezave pa so se iztekla na toženčev bančni račun. Iz navedenega izhaja, da tožnika z denarjem nista mogla prosto razpolagati, posledično pa bi morala biti morebitna darilna pogodba v vsakem primeru sklenjena v pisni obliki. Obveznost toženca iz ustno sklenjene darilne pogodbe bi bila kvečjemu naturalna, kar pomeni, da bi bil tudi v tem primeru tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen.

11Glede zahteve na vrnitev individualno določenih stvari je sodišče prve stopnje menilo, da je bila o istih stvareh že sklenjena sodna poravnava, zaradi česar je tožbo glede vrnitve premičnin v tem delu zavrglo. Takšno presojo sodišča prve stopnje pritožnika utemeljeno grajata. Iz sodne poravnave v prilogi B3 namreč povsem nedvoumno izhaja, da je bila sklenjena med bivšima zakoncema T. D. in tožencem ter se je nanašala na razdelitev njunega skupnega premoženja. Tudi, če se je njun dogovor, da pripadajo tožencu vse premičnine, ki se nahajajo v stanovanjski hiši na naslovu M. ... v ..., res nanašal tudi na vtoževane premičnine, to ne predstavlja ovire za obravnavni postopek. Sodna poravnava namreč zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti vselej zavezuje le njeni stranki in sodišče, ne more pa biti zavezujoča za osebe, ki pri njeni sklenitvi niso sodelovale. Ustavnim zahtevam po pravici do izjave, načelu kontradiktornosti in pravici do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) ne bi bilo zadoščeno, če bi sodna poravnava med tretjimi lahko prizadela pravni položaj osebe, ki pri njeni sklenitvi ni sodelovala. Navedeno velja tudi v primeru, ko se sodna poravnava nanaša na absolutne pravice. Četudi lastninska pravica kot taka učinkuje erga omnes, sodno varstvo te pravice vselej učinkuje le med strankama sodne poravnave. Tako ni relevantno, da je bila T. D. v času sklenitve sodne poravnave zakonita zastopnica tedaj mladoletnega drugega tožnika, da je bila seznanjena s predmetno tožbo, kot tudi ne, da jo je v postopku IV P 541/2013, ki se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave, zastopal isti pooblaščenec, kot zastopa tožnika v obravnavanem sporu. Bistveno je namreč zgolj to, da tožnika nista bila stranki sodne poravnave, saj je T. D. ni sklenila tudi v njunem imenu, sicer pa bi bilo v takšnem primeru zaradi potencialnega nasprotja interesov tožnikoma potrebno postaviti kolizijskega zastopnika. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo napačno, ko je tožbo glede zahteve tožnikov na vrnitev premičnin zavrglo.

12Sodišče prve stopnje pa je ne glede na svoje stališče o vezanosti na sklenjeno poravnavo, presojalo tudi to, ali sta tožnika svojo lastninsko pravico na vtoževanih premičninah dokazala, kar kljub zavrženju tožbe omogoča vsebinski preizkus s strani pritožbenega sodišča.

13Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnika ob zaslišanju že sama nista potrdila svojih navedb, da sta motorja dobila kot darilo za rojstni dan in god oziroma birmo. Prvi tožnik je tako dejal, da sta motor skupaj z očetom kupila v februarju 2014, pri čemer je pri nakupu sam prispeval 1.500,00 EUR, oziroma da sta motor kupila ob koncu šolskega leta ali pa spomladi. Drugi tožnik ravno tako ni potrdil, da bi motor ... dobil za darilo ob rojstnem dnevu in birmi, temveč da je bil ta motor najprej kupljen za J., ki je potem naredil izpit za močnejši motor. Po drugi strani je toženec prepričljivo pojasnil, da je želel sinovoma ustreči v želji, da bi imela izpit za motor ter vozila motorje. Tako je kupil motorja, ki sta bila v njegovi lasti, tožnika pa sta jih lahko uporabljala. Uporaba je bila vezana na pogoje, da bo v šoli vse v redu in da bosta kaj postorila okoli hiše. Povedal je še, da je tudi sam uporabljal močnejši motor, kar je ob zaslišanju potrdil tudi prvi tožnik. Izpovedbo toženca sta potrdila tudi stara starša J. in A. S., ki sta povedala, da je motorja kupil toženec ter sta ju tožnika lahko uporabljala, če sta bila pridna ter da sta morala povedati kam gresta. Da je bila uporaba motorjev vezana na določene pogoje, je potrdila tudi Š. N. Upoštevaje dejstvo, da sta bila motorja registrirana na toženca, je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiv sklep, da tožnika lastništva motorjev nista dokazala.

14Tožnika se v pritožbi sklicujeta na izpovedbo T. D. ter Š. N., ki naj bi potrdili, da sta jima bila motorja dana kot darilo. Čeprav je T. D. res povedala, da sta bila motorja kupljena za otroka, to ne dokazuje njunega lastništva. Tudi toženec je namreč trdil, da sta bila motorja kupljena z namenom, da jih bosta uporabljala predvsem otroka, vendar dovolitve uporabe motorjev ni mogoče preprosto enačiti z njihovim lastništvom. Prepričljiv je zaključek, da toženec darilnega namena ni imel, saj je to smiselno potrdila tudi T. D., ko je dejala, da si je toženec vse vtoževane premičnine lastil. Sicer pa bi morala biti tudi glede motorjev darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, saj tožnika z motorji ob dejstvu, da sta bila registrirana na ime toženca, nista mogla prosto razpolagati.

15Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da je bila sodba sodišča prve stopnje glede lastništva koles, glasbil in ozvočenja brez dokazne ocene. Glede teh premičnin je sodišče prve stopnje ravno tako povzelo izpovedbi tožnikov in toženca ter ugotovilo, da med njimi do soglasja volj o podaritvi teh stvari ni prišlo. Četudi sta tožnika mislila, da so stvari njune, je toženec, ki je stvari kupil, mislil drugače, saj iz njegove izpovedbe izhaja, da je stvari kupil kot "hišne". Slednje je izrecno potrdila Š. N., pri čemer sodišče prve stopnje njene izpovedbe ni napačno povzelo, kot to trdita tožnika v pritožbi. Priča N. je namreč ob zaslišanju povedala, da tožnika inštrumentov ne bi mogla prodati, saj to ni bilo njuno, pač pa "hišno", od staršev, ki sta jih kupila. Zaključek, da je res šlo za "hišne" stvari, izhaja tudi iz izpovedb tožnikov ter T. D., ki so povedali, da je drugi tožnik motor in kolo dobil od prvega tožnika, ko ju je ta prerasel, ter da so bila glasbila skupna in sta najprej oba igrala na isto harmoniko. Nenazadnje pa ugotovitev, da soglasja volj glede daritve ni bilo, potrjujeta tudi pritožnika s pritožbenimi navedbami, da je toženec želel imeti vse pod kontrolo in si je vse stvari lastil.

16Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do vprašanja, ali so vtoževane premičnine sploh še v posesti toženca. Pojasnilo je, da je T. D. sicer ob zaslišanju povedala, da naj bi toženec te predmete iz hiše odnesel, vendar pa med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da se vsi navedeni predmeti nahajajo na naslovu M. ... v ..., saj sta tožnika to izrecno trdila v pripravljalni vlogi s 14. 5. 2015. Sicer pa pritožnika očitno spregledata, da je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka v skladu z 92. členom Stvarnopravnega zakonika, da je naperjen proti nelastniku, ki ima stvari v posesti.

17Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika nista uspela dokazati lastništva vtoževanih premičnin, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje njun zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je kljub vsebinski presoji njuno tožbo v tem delu zavrglo, kar je za tožnika ugodnejše od zavrnitve, saj ne gre za odločitev z učinkom pravnomočnosti in omogoča ponovno vložitev tožbe o istem predmetu. Ker sta se zoper sklep o zavrženju tožbe pritožila zgolj tožnika, to pomeni, da pritožbeno sodišče odločbe ne more spremeniti v njuno škodo (359. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tako ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

18Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženca pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).