VSL Sodba II Cp 2068/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Pritožnika, ki ju je sodišče v zapuščinskem postopku po pok. A. A. napotilo na pravdo, zahtevata ugotovitev, da je darilna pogodba, ki sta jo 26. 1. 1983 sklenila A. A. in B. B. glede 1/2 nepremičnin, vknjiženih pri takratnih vložkih št. 27, 284 in 340, vse k. o. X, odplačne narave, zato se ta pogodba in vse premoženje po njej v celoti izloči iz zapuščinskega postopka. Obenem sta zahtevala ugotovitev, da navedena darilna pogodba nima nobenih pravnih učinkov niti nobenih pravnih posledic v zapuščinskem postopku.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnikoma pa je naložilo, da morata tožencema povrniti njune pravdne stroške z obrestmi.

3Tožnika v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da so bili s sodno poravnavo poravnani vsi medsebojni zahtevki iz vseh razmerij, tako iz naslova dedovanja, kot tudi drugih. Prišlo je do dejanske odpovedi neuvedenemu dedovanju tudi po pok. A. A. Ta je darilo sinu B. B. pogojevala z izplačilom tožencev. Sodišče je formalistično ločilo obe polovici premoženja na naslovu P. Cilj vseh dogovorov je bila dokončna razdelitev tega premoženja med dediče. Sporna darilna pogodba ni bila sklenjena z namenom obdaritve. Darilna je samo po naslovu, v resnici pa gre za odplačno pogodbo. Celo sodišče dopušča možnost, da premoženje po tej pogodbi ne sodi v zapuščino. Če bi bila pogodba res darilna, v njej ne bi bile določene zaveze obdarjenca, ki sta jih starša tožnikov nesporno izpolnjevala. Ni šlo le za moralne in stranske obveznosti. Starša tožnikov sta tudi izplačala oba toženca. Ker je bila vrednost podarjenega premoženja negativna, ne gre za darilo. Sodišče je brez trditvene podlage sklepalo o tem, kaj naj bi ob sestavi pogodbe delal odvetnik. Vsem dokazom je verjelo, nato pa je napravilo napačne zaključke. Spregledalo je izpoved priče C. C. Ni preverilo davčnih vidikov sporne pogodbe. Ni upoštevalo, da je bil edini in odločilni nagib darovalke, da se B. B. poplača za svoje protizaveze, dajatve in bremena. Dejansko je šlo za odplačno pogodbo o preužitku. Sodišče ni uporabilo 564. člena OZ niti sodne prakse. Kršilo je ustavno pravico tožnikov do lastnine in dedovanja. V sodbi je zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je nerazumna in napačna. Tudi sodnica, ki je v zadevi odločala, je očitno pristranska.

4Oba toženca sta odgovorila na pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je celovito, pregledno in razumljivo pojasnilo svojo odločitev. V obrazložitvi sodbe ni nobenega notranjega protislovja ali pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočila njen pritožbeni preizkus. Sodba zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

7Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni spregledalo izpovedi priče C. C.; nasprotno, ravno nanjo se v sodbi večkrat sklicuje. Tožnika očitno nista zadovoljna z dokaznimi zaključki, na katere se opira izpodbijana sodba, vendar so ti razumni in prepričljivi. Neutemeljen je pritožbeni očitek o domnevni pristranskosti sodnice. Iz sodbe ni razvidno, da bi bila sodnica nekritično naklonjena tožencema. Napačna dokazna ocena, ki jo izpostavlja pritožba, bi lahko imela za posledico kvečjemu zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je namreč vse izvedene dokaze pretehtalo ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tako je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki jih je nato tudi pravilno materialnopravno ovrednotilo.

8Predmet spora v tej pravdi je darilna pogodba, ki sta jo 26. 1. 1983 sklenila zapustnica A. A. in njen sin B. B., oče tožnikov, oziroma dejanska pravna narava te pogodbe. Zapustnica je z njo odtujila 1/2 spornih nepremičnin, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo na naslovu P. s pripadajočimi zemljišči v k. o. X. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je bila ta polovica spornih nepremičnin zapustničino posebno premoženje, čemur pritožba ne oporeka. Druga polovica istih nepremičnin, ki je bila predmet dedovanja po D. D., za to pravdo ni relevantna, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Neumesten je zato pritožbeni očitek, da je sodišče formalistično ločilo obravnavanje obeh polovic navedenega premoženja. Sodna poravnava,¹ na katero se posebej sklicujeta tožnika, se nanaša na dedovanje po pok. D. D.² in ne po zapustnici A. A., ki je bila takrat še živa. Po prvem odstavku 104. člena Zakona o dedovanju (ZD) je pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ, neveljavna. Iz zapisa sodne poravnave tudi ni razvidno, da bi se toženec v sporazumu z A. A. tedaj odpovedal neuvedenemu dedovanju po njej (137. člen ZD). Ugotovitev podpisnikov poravnave, da so z njo poravnani vsi morebitni medsebojni zahtevki iz vseh razmerij, tako iz naslova dedovanja kot tudi drugih, lahko torej velja le za zahtevke v zvezi z dedovanjem po D. D.

9Sodišče prve stopnje se je po navedenem pravilno omejilo samo na obravnavanje tistega premoženja, ki je bilo predmet sporne darilne pogodbe. Tožnikoma tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da naj bi bila ta pogodba v resnici odplačna. Tožnika sta šele v pritožbi začela trditi, da naj bi šlo za pogodbo o preužitku, vendar iz sporne pogodbe ni razvidno, da bi se B. B. z njo zavezal k preživljanju zapustnice. Pravica dosmrtnega brezplačnega užitka v domači hiši, ki si jo je zapustnica izgovorila z darilno pogodbo, je očitno ostala samo na papirju, saj se je zapustnica že leta 1981 preselila v drug kraj k novemu možu. Za povrh je nato pogodbo o dosmrtnem preživljanju leta 2001³ sklenila s toženko, čeprav sta zapustnici, kadar je to želela, vse do leta 2004, ko je B. B. zbolel, pomagala B. B. in njegova žena C. C. Da sta svojo pomoč štela (le) kot moralno obveznost do zapustnice, se je sodišče lahko zanesljivo prepričalo po zaslišanju C. C. in tožnikov. Tako je pravilno sklepalo, da osebna služnost darovalke in obljubljena pomoč v primeru bolezni nista bili bistveni element sporne pogodbe, ampak zgolj stranski pravici, kar dokazuje tudi njuna umestitev v zapis pogodbe. Zapustnica torej darilne pogodbe z B. B. ni sklenila zato, ker bi si želela zagotoviti navedeni dve pravici, pač pa je bil njen pogodbeni namen obdarovati B. B. oziroma mu neodplačno prepustiti sporne nepremičnine. Pravilen je zato zaključek, da je šlo za darilo in ne kakšen drug pravni posel.

10Povsem prepričljiva je tudi nadaljnja ugotovitev izpodbijane sodbe, da je zapustnica hotela na ta način poskrbeti za razdelitev svojega premoženja med vse svoje otroke. Plačilo denarnih zneskov, ki jih je B. B. na zahtevo zapustnice nakazal tožencema, ni bilo pogoj za naklonitev spornega premoženja; kaj takega iz zapisa darilne pogodbe ni mogoče sklepati. Izvršena plačila zato pogodbe niso mogla spremeniti v odplačno, kot si zmotno razlaga pritožba. Neupoštevna je pritožbena trditev, da naj bi bila vrednost predmeta pogodbe zaradi navedenih izplačil tožencema ter drugih bremen in obveznosti, ki jih je v zvezi s spornimi nepremičninami prevzel B. B., negativna. Vrednost darila za presojo pravne narave pogodbe ni pomembna. Poleg tega navedena trditev tožnikov nasprotuje njuni pritožbeni tezi, da so se „vsi dogovori vseh vpletenih sklepali skupaj in s ciljem dokončne razdelitve tega premoženja enakomerno med dediče“. Tožnika ob tem ne pojasnita, zakaj naj bi potem njun oče pristal na takšen, zanj očitno neugoden dogovor.

11Dejstvo, da je sporno pogodbo sestavil odvetnik, je razvidno iz same pogodbe oziroma predložene listine, zato se tožencema na to dejstvo ni bilo treba izrecno sklicevati. Sicer pa je bistvena ugotovitev sodbe, da je bila pogodba sestavljena po skupnem sestanku zapustnice, B. B. in C. C. z odvetnikom, zato ni tehtnih razlogov za dvom o tem, da zapis pogodbe ustreza pravi pogodbeni volji in namenu pogodbenih strank. Zakaj bi se sodišče moralo resno ukvarjati z davčnimi vidiki pogodbe, iz pritožbe ni razvidno. Ta pritožbeni očitek zato ne omogoča obrazloženega odgovora. Enako velja za posplošeno sklicevanje na judikate, ki jih našteva pritožba. Zadeva II Cp 1927/2018 z obravnavano ni primerljiva, saj kot že navedeno, plačila, bremena in druge obveznosti, ki jih je prevzel B. B. v zvezi s spornim premoženjem, niso bili pogoj za zapustničino neodplačno naklonitev tega premoženja. Odveč pa je tudi pritožbeno sklicevanje na stališče revizijskega sodišča v zadevi II Ips 230/2017. Že sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo tožnikoma, da je zapuščinsko sodišče tisto, ki bo moralo v nadaljevanju zapuščinskega postopka upoštevati dejstvo, da tožnika nista bila dediča po pokojnem očetu in da je lastnica spornega premoženja tretja oseba (C. C.).

12Izpodbijana sodba po navedenem ne predstavlja nedopustnega posega v ustavni pravici tožnikov do lastnine in do dedovanja. Ker pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala, niso utemeljeni, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče njuno pritožbo zavrnilo in prvo sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnika sta s pritožbo propadla, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov nista upravičena, medtem ko sta toženca v odgovoru na pritožbo le ponavljala svoje dosedanje trditve, s čimer nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Tudi toženca morata zato svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ P 92/80 z dne 16. 6. 1983 v pravdni zadevi E. E. in B. B. zoper F. F., zaradi izločitve iz zapuščine, pri tedanjem Temeljnem sodišču v Ljubljani, enoti v Kočevju (priloga A9).
² Zapuščinsko sodišče je navedeno poravnavo povzelo v sklep o dedovanju v zapuščinski zadevi po pokojnem D. D. D 510/79 z dne 31. 10. 1983 (priloga B5).
³ Zapustnica je bila očitno res zdrava, kot ugotavlja izpodbijana sodba, saj še ob sklenitvi te pogodbe, več kot 18 let po sklenitvi sporne darilne pogodbe, obljubljene nege ni potrebovala in je še lahko skrbela sama zase (priloga B2, točka „Tretjič“ pogodbe).