VSL Sklep I Cpg 169/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.493,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdni stroškov tožene stranke.

2Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejansko stanje je sledeče: tožeča stranka je v letih 2012 in 2013 od tožene stranke kupovala jeklene pokrovčke za kozarce, v katere je vlagala vložnine, ki jih je prodajala pod različnimi blagovnimi znamkami. 7.11.2013 je od svojega kupca S. prejela reklamacijo zaradi korozije (filoforma) na pokrovčkih. Tožeča stranka je o tem istega dne obvestila toženko, sporne pokrovčke pa dala analizirati Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v L., kjer je bilo z analizo z dne 6.7.2016 potrjeno, da je vzrok za nastajanje filiforma v pokrovčkih toženke. Tožeča stranka je pregledala celotno zalogo vložnin, izločila izdelke s filoformom, del izdelkov po znižani ceni prodala v B., del prepakirala, del pa uničila. Jamčevalnih zahtevkov tožeča stranka ni uveljavljala, v tej zadevi pa zahteva plačilo odškodnine zaradi neprodaljivih in uničenih izdelkov, razliko v ceni med doseženo ceno za vložnine in znižano ceno, po kateri je del izdelkov prodala v Bosno in stroške zaradi pregledovanja, sortiranja, pakiranja in ponovne predelave.

6Med strankama je sporno vprašanje, ali ima zahtevek tožeče stranke značilnosti škode zaradi zaupanja ali refleksne škode. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališčih: (1) da zatrjevana škoda ni refleksna škoda (prim. 3. odstavek 468. člena OZ), pač pa škoda zaradi zaupanja (prim. 2. odstavek 480. člena OZ) ter (2) da je to škodo potrebno uveljavljati v enoletnem prekluzivnem roku (1. odstavek 480. člena OZ), česar pa tožeča stranka ni storila.

7Škodo, ki nastane zaradi (stvarnih ali pravnih) napak stvari, literatura razvršča na neposredno škodo (zmanjšana vrednost kupljene stvari), škodo zaradi zaupanja (škoda, ki je posledica kupčevih premoženjskih razpolaganj, opravljenih na podlagi zaupanja, da izročena stvar nima napak) in refleksno škodo (škoda na drugih kupčevih dobrinah). V sodni praksi se je utrdilo spoznanje, da se za povrnitev neposredne škode uporabljajo določbe o posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake, za povrnitev refleksne škode pa splošna pravila o (poslovni) odškodninski odgovornosti (prim. sodba VSRS II Ips 497/2009 z dne 11.11.2010).

8Škoda zaradi zaupanja je posledica premoženjskih razpolaganj kupca, pravnih in dejanskih, opravljenih na temelju zaupanja, da stvar nima napak oziroma da bo prodajalec svojo izpolnitev opravil pravilno (izročil stvar brez napake). Ta razpolaganja so se zaradi napake stvari izkazala kot nepotrebna, nekoristna in tudi škodljiva. Škoda zaradi zaupanja obsega stroške transporta, hrambe, skladiščenja, montaže, predelave in druge stroške v zvezi s stvarjo, pa tudi škodo zaradi zastoja ali zmanjšanja proizvodnega procesa zaradi povrnitve škode, izplačane tretjim (sopogodbenikom pridobitelja stvari z napako) zaradi zamude ali nedobave stvari, povrnitev izplačane pogodbene kazni, izgubljeni dobiček ter konkretno ali abstraktno škodo v primeru razveze pogodbe (dr. Nina Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 538). Zaradi tesne povezanosti škode in kupljene stvari, se odgovornost za tovrstno škodo ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake (dr. Nina Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 545 in 546).

9Glede na zgoraj navedeno je bistveni kriterij za razlikovanje škode po 2. in 3. odstavku 468. člena OZ povezanost škode oziroma kupčeve dobrine, na kateri je nastala škoda, s kupljeno stvarjo oziroma napako, ki jo bremeni. Škoda zaradi zaupanja predstavlja posredno škodo, ki presega kupljeno stvar, nastane pa v povezavi s samim predmetom pogodbe. Refleksna škoda nasprotno predstavlja škodo, ki se pokaže na dobrinah, ki s predmetom pogodbenega razmerja niso v povezavi oziroma ki nastane izven sfere delovanja oškodovane stranke, vezanega na predmet pogodbe.

10V tej zadevi gre za situacijo, ko tožeča stranka od tožene zahteva škodo, ki jo predstavlja zaloga vložnin, ki jih zaradi filiforma na pokrovčkih ni bilo mogoče prodati, škodo, ki predstavlja razliko med prodajno ceno in bistveno nižjo dejansko doseženo prodajno ceno za del prodanih vložnin v B. ter škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi pregledovanja, sortiranja, pakiranja in ponovne predelave vloženih izdelkov. Gre torej za situacijo, ko od tožene stranke zahteva povračilo stroškov, ki naj bi jih imela zaradi z napako obremenjenih pokrovčkov. Vtoževana škoda je povsem povezana s kupljeno stvarjo (pokrovčki) oziroma napako, ki naj bi jo ti pokrovčki imeli. Tožeča stranka namreč brez pokrovčkov ni mogla proizvesti zaprtih kozarcev z vložninami ter jih dati v nadaljno prodajo. Povedano drugače: ravno zaradi zaupanja, da so pokrovčki brez napak, je tožeča stranka izvedla celoten proces pasterizacije in izdelala končni produkt, ki kot celota predstavlja zaprt kozarec z vloženo zelenjavo. Sestavni in neločljivi del končnega izdelka so ravno sporni pokrovčki, saj brez njih sploh ne bi bilo končnega izdelka, to je vložnin v zaprtih kozarcih.

11Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje zatrjevano škodo pravilno opredelilo kot škodo zaradi zaupanja in ne kot refleksno škodo. Pravilnih, jasnih in analitičnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Zmotni so namreč očitki, s katerimi poskuša pritožnik tožbeni zahtevek utemeljiti z določbami o refleksni škodi. Zatrjevana škoda ni refleksna, saj ni nastala na drugih tožnikovih dobrinah. Drži sicer, da vložnine bistveno presegajo dobavljeno stvar, vendar to glede na zgoraj pojasnjeno ni bistvenega pomena. Prav tako ne, da pokrovčki v sami strukturi proizvodne cene znašajo le cca 5%. Zato niso utemeljeni očitki sodišču prve stopnje, da je škodo zaradi zaupanja interpretiralo preširoko, saj je kot ključno pravilno štelo tesno povezanost med nastalo škodo in dobavljeno stvarjo. Škoda je nastala na vložninah, ki jih je tožeča stranka skupaj s pokrovčki uporabila pri izdelavi končnega izdelka – zaprtega kozarca z vloženo zelenjavo. Neposredno škodo predstavlja škoda na pokrovčkih, škoda na vložninah (zaradi nedosežene / nižje kupnine ter stroški v zvezi s pregledovanjem / sortiranjem / pakiranjem / ponovno predelavo) pa predstavlja posredno škodo oziroma škodo zaradi zaupanja in ne refleksno škodo.

12V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka ni uveljavljala izgubljenega dobička niti vračila kupnine, višje sodišče pojasnjuje: tožeča stranka v tej zadevi zahteva plačilo prodajne vrednosti zalog (neprodanih ali uničenih), in sicer tako, da je količino pomnožila s povprečno prodajno ceno za posamezni izdelek (1. točka tožbe). Vtoževala je torej celotno kupnino, ki bi jo prejela, če bi izdelke prodala. V tej kupnini je zajeta dejanska škoda in tudi dobiček tožeče stranke. Tožeča stranka ne vtožuje vrednosti vložnin (oziroma njihovo nabavno vrednost), pač pa kupnino, ki bi jo prejela od kupca, ki pa vsebuje tudi njen dobiček. Kupljena stvar in premoženje, ki v primeru razpolage stopi na njeno mesto (kupnina ob nadaljnji prodaji), sta izvzeta iz pojma „drugih kupčevih dobrin“, s tem pa zunaj dometa refleksne škode, ki se realizira izven kupčevih premoženjskih interesov za nakup in ki varuje njegov negativni pogodbeni interes (prim. sodba VSRS II Ips 497/2009 z dne 11.11.2010).

13Izdelki, ki jih je po znižani ceni tožeča stranka prodala v B., bi v primeru neuspešne prodaje spadali v sklop tožbenega zahtevka za prodajno vrednost neprodanih / uničenih zalog. Ker pa jih je tožeča stranka prodala, je zahtevala razliko med prodajno ceno, ki bi jo dosegla v primeru, da napak na pokrovčkih ne bi bilo, ter doseženo prodajno ceno (2. točka tožbe). Tudi v tem primeru razlika do polne kupnine predstavlja spremembo pojavne oblike premoženja tožeče stranke, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, in je glede na zgoraj pojasnjeno izven dometa refleksne škode. Prav tako pa škodo zaradi zaupanja (in ne refleksno škodo) predstavljajo stroški pregledovanja, sortiranja, pakiranja in ponovne predelave (iz 3. točke tožbe), saj ni nobenega dvoma, da so ti stroški nastali zaradi zatrjevane napake na pokrovčkih tožene stranke in so z njo v neposredni zvezi. Na ta zaključek ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, da je šlo v tem primeru za zmanjševanje nastale škode oziroma da ti stroški niso nastali v razmerju tožeče stranke do njenih kupcev. Ni namreč dvoma, da so bili ti ukrepi izvedeni zaradi napake pokrovčkov, to pa pomeni, da predstavljajo škodo v smislu 2. odstavka 468. člena OZ.

14Četudi tožeča stranka ne uveljavlja jamčevalnih zahtevkov, to ne pomeni, da je zaradi tega potrebno njen zahtevek opredeliti kot refleksno škodo. Ker gre tudi po zaključku višjega sodišča za škodo zaradi zaupanja, je to škodo potrebno uveljavljati v enoletnem prekluzivnem roku (1. odstavek 480. člena OZ), česar pa tožeča stranka ni storila.

15Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je enoletni rok za vložitev tožbe začel teči šele, ko je tožeča stranka ugotovila obseg in vzrok škode, kar je bilo šele v letu 2016 (konkretno: 6.7.2016, ko je bilo dokončno ugotovljen vzrok nastajanja filiforma). Tožena stranka tožeči ni prodala samo spornih pokrovčkov, pač pa je šlo za veliko količino, pokrovčki pa so bili prodani v letu 2012 in 2013. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, se je filiform v letu 2013 pojavil na nekaterih kozarcih, na drugih pa kasneje. Kljub temu, da je tožeča stranka že v letu 2013 toženo obvestila o reklamaciji S., da bo iz prodaje umaknil tožničin izdelek, saj se je na pokrovčkih pojavil filiform (o čemer je toženo stranko še isti dan obvestila), v zvezi z zatrjevano napako pokrovčkov ni uveljavljala nobenih (jamčevalnih) zahtevkov do tožene stranke (izročitev pokrovčkov brez napake, odstop od pogodbe).

16Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti (1. odstavek 480. člena OZ). Kratek rok za sodno uveljavitev zahtevkov je določen izključno zaradi prodajalčevega interesa - da prodajalec ni v negotovosti glede dokončne ureditve pravnega razmerja s kupcem (prim. Nina Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 198, 199). Sprejem nasprotnega stališča, to je, da bi ta rok začel teči šele, ko bi stranka prejela strokovno mnenje in na njegovi podlagi izvedela za natančen vzrok nastanka škode in dejanskega povzročitelja ter ugotovila točno višino škode, bi privedel do nevzdržne situacije. Pomenilo bi namreč, da bi bil začetek teka roka odvisen od tega, kdaj se stranka odloči za izdelavo strokovnega mnenja (kar je nenazadnje lahko tudi več let po škodnem dogodku), njegov odškodninski zahtevek pa bi bil kljub temu pravočasen, saj bi bil vložen znotraj objektivnega zastaralnega roka.

17Ni možno pritrditi niti stališču, da zavračanje odgovornosti domnevnega povzročitelja škode pomeni, da oškodovanec ne ve, kdo je povzročitelj škode. Šele v primeru, da bi prodajalec začel odpravljati napako ali izjavil, da bo to storil, bi bilo mogoče sklepati, da bo napako prostovoljno izpolnil in sodna intervencija ne bo potrebna, za kar pa v tej zadevi ne gre, zaradi česar kupčevega položaja tudi ni potrebno varovati na podoben način kot prodajalčevega. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da je tožena stranka odgovornost za nastanek filiforma zanikala in na vsak način vzrok iskala povsod drugod, samo v lastnih pokrovčkih ne. Višje sodišče zato ne more slediti pritožbenim navedbam niti v delu, v katerih tožeča stranka navaja, da je bila s strani tožene stranke zavedena, da sodna intervencija ne bo potrebna, ker tožena stranka v zadevi ni bila pasivna. Četudi je bilo pri tožeči stranki organiziranih več sestankov s predstavniki tožene stranke, pa ne gre spregledati, da je tožena stranka odgovornost vztrajno zavračala in zatrjevala ter dokazovala, da je reklamacijo tožeče stranke zavrnila oziroma zatrjevala, da so se na sestankih izkazovale pomanjkljivosti v proizvodnem procesu tožeče stranke.

18Pritožbene navedbe, da naj bi bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožena stranka povrnila škodo, če bi se izkazalo, da je vzrok za filiform na njeni strani, je tožena stranka zanikala, tudi sicer pa so te navedbe pavšalne in nekonkretizirane. Takšne so ostale tudi v pritožbenem postopku, saj ni pojasnjeno, kdaj in kdo naj bi se kaj takega dogovoril. To pomeni, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da je tožena stranka pri njej vzbujala občutek (oziroma jo zavedla / prevarala, prim. 1. odstavek 480, člena OZ), da je sodna intervencija nepotrebna (posledično pa naj bi bila tožba z dne 7.11.2016 pravočasna). Nepojasnjeno pa je ostalo tudi vprašanje, zakaj tožeča stranka ni odreagirala vsaj po tem, ko je na sestanku 31.3.2015 zahtevala, da se opravi še eno skupno odpiranje izdelkov, nato pa tožene stranke ni več kontaktirala, niti je ni obvestila, da bi to opravila sama ali toženi stranki poslala zapisnik o odpiranju (navedba tožene stranke v 4. pripravljalni vlogi). Zaradi tega ni mogoče pritrditi niti očitku o ravnanju tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki ga tožeča stranka vidi v sklicevanju tožene stranke na prekluzivni rok za sodno uveljavitev zahtevka. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka kadarkoli priznavala svojo odgovornost, nasprotno, reklamacija je bila zavrnjena že v poročili Silgan White Cap iz novembra 2013, ves čas pa je tudi zatrjevala, da je šlo za pomanjkljivosti v proizvodnem procesu tožeče stranke.

19Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.