472. člen OZ

Ker toženka ni v dodatnem roku izpolnila dela pogodbene obveznosti je tožnica imela po navedeni določbi 472. člena OZ pravico odstopiti od pogodbe le glede dobave vetrobranskega stekla in dveh klopi.

Tožnica v tem postopku zahteva od toženca izpolnitev obveznosti, ki jo je prevzel z Dogovorom oziroma plačilo izvršenih del, za katerega se je obvezal. Toženec je v tem postopku postavil ugovor tožničine neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve njenega dela pogodbenih obveznosti. Navedel je, da je tožnica kršila Dogovor in s svojim dejanjem posegla v njegovo lastninsko pravico, ter da bo svojo obveznost plačila izpolnil, ko bo tožnica pravilno izvedla dela iz dogovora in bo pritlični zid med stanovanjema postavljen izven prostora toženca. Pritrditi je treba toženčevemu pritožbenemu stališču, da ima takšen ugovor nepravilne izpolnitve naravo ugovora iz drugega odstavka 101. člena OZ. Ugovor nepravilne izpolnitve je vsebovan v ugovoru neizpolnjene pogodbe. Vendar pa se pri nepravilni izpolnitvi postavi vprašanje konkurence med ugovorom neizpolnitve z jamčevalnimi zahtevki. Nepravilna izpolnitev ima namreč praviloma vse znake stvarne ali pravne napake. Prejemnik izpolnitve je tako upravičen uveljavljati tudi zahtevke iz naslova jamčevanja za napake. Po stališču teorije in sodne prakse ima stranka v takšnih primerih možnost alternativnega uveljavljanja varovalnih zahtevkov, pri ka

Ker je do kršitve prišlo, ko tožnik od toženca še ni prejel nobenega plačila po pogodbi, je dejansko ostalo le pri poskusu nenamenske porabe javnih sredstev. Toženec se je zato kljub pogodbeno dogovorjenemu odstopnemu upravičenju s takojšnjim odstopom od pogodbe prenaglil. Tožniku bi smel zmanjšati ali celo odreči dogovorjeno plačilo le za prvi mesec oziroma za čas ugotovljene kršitve pogodbe, ni pa bil upravičen do razveze pogodbe tudi glede svojih bodočih obveznosti. Do te bi lahko prišlo šele potem, če bi tožnik kljub toženčevemu pozivu še naprej nalagal dela izven potrjenega programa javnega dela.

Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je podpisala klavzulo videno kupljeno, pristala na morebitne stvarne napake predmetov nakupa, sicer drži, vendar pa gre pri tej zadevi za količino in torej delno neizpolnitev, in ne za stvarne napake.

Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Načeloma lahko upnik od izpolnitvenega zahtevka odstopi le, če odstopi od pogodbe. Če pri pogodbi ostane, lahko zahteva le izpolnitev in morebitno odškodnino zaradi zamude, ne pa odškodnine za neizpolnitev (odškodnine namesto izpolnitve). OZ pozna tudi izjeme: upnik lahko v nekaterih primerih sam, na dolžnikove stroške, doseže izpolnitev obveznosti, stroške pa uveljavlja kot odškodnino.

Upravnik se dobavitelju lahko zaveže kot plačnik blaga in storitev, ki so (sicer) namenjene etažnim lastnikom. Pogodba o dobavi in montaži radijskih delilnikov toplote je bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov in bodo zato v končni posledici plačniki opravljenih storitev etažni lastniki. Ker pa je tožena stranka (kot upravnik) v razmerju do tožeče stranke (kot dobavitelja) prevzela obveznost, da bo zagotovila sredstva za poravnavo njenih računov, pa lahko plačilo v tem postopku vtoževane terjatve zahteva od nje. Z dobavo in vgradnjo delilnikov ter predložitvijo korekturnih faktorjev je tožeča strank omogočila delovanje sistema delilnikov, na podlagi katerega bi bilo mogoče obračunati stroške ogrevanja. Opustitev izvedbe testnih meritev in testnega obračuna tega ne spremeni.

Oblikovalni zahtevek tožnika ni potreben, saj je pogodba razvezana že po samem zakonu s potekom dodatnega roka, ki ga je tožnik toženi stranki postavil za odpravo stvarnih napak (471. člen OZ). Tudi ugotovitvena tožba ni dopustna, saj je dajatveni zahtevek v konkretnem primeru že zapadel (181. člen ZPP).

V primeru, da blago ob dobavi ni imelo tudi ustrezne nalepke proizvajalca ..., izpolnitev ni bila povsem ustrezna, vendar gre za neizpolnitev neznatnega dela obveznosti, zaradi katerega od pogodbe ni mogoče odstopiti (110. člen OZ). Tudi sicer sme kupec po določilu 472. člena OZ v primeru, če ima napako le del izročene stvari, odstopiti od pogodbe le glede tistega dela, ki ima napako, oziroma le glede dela in količine, ki manjka, in ne v celoti. Tožnica zato do odstopa od pogodbe ni bila upravičena.

Prevzem dolga je pogodba med dolžnikom (tožeča stranka) in prevzemnikom (stečajni dolžnik), v katero je privolil upnik. S to pogodbo se prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika (tožena stranka). Gre torej za obligacijsko razmerje med tožečo stranko in stečajnim dolžnikom, pri čemer je zaveza slednjega do tožene stranke povsem abstraktna. Zato je (ne)odplačnost Pogodbe o prevzemu dolga odvisna le od razmerja med tožečo stranko in stečajnim dolžnikom, saj tožena stranka kot upnik ni stranka pogodbe.

Ker tožeča stranka ni izročila bančne garancije in ker garancijski rok še ni potekel, tožena stranka utemeljeno zadržuje znesek v višini zadržane varščine, kar pomeni da terjatev tožeče stranke v navedeni višini še ni zapadla. Ker tožena stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da si je nemudoma po prevzemu izpolnitve oziroma začetku uporabe objekta (pri čemer niti v pritožbi ne pove, od kdaj je objekt v uporabi), pridržala pravico do pogodbene kazni, navedeno pa ne izhaja niti iz predložene dokumentacije, pobotni ugovor iz naslova pogodbene kazni ni utemeljen.