VSL Sodba II Cp 481/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec dolžan tožniku plačati 2.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2018 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča potrdi.

III. Toženec je dolžan plačati tožniku stroške tega postopka, vključno s pritožbenimi, v znesku 1193,79 EUR v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za vračilo kupnine za napihljiv gumijasti čoln („gumenjak“) zaradi zatrjevanih napak: nedelujoče elektrike na prikolici, puščanja dna čolna in puščanja zraka, ker je ocenilo, da tožnik slednjega v večjem obsegu, kot je bil z njim ob nakupu seznanjen, ni dokazal, da prikolica ni bila predmet prodaje, napake dna pa da tudi ni dokazal.

2Zoper sodbo se tožnik pritožuje, sklicuje se na vse predvidene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter novo sojenje ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da je dokazna ocena napačna, nepopolna, površna in v nasprotju za zapovedanim analitično sintetičnim vestnim pristopom in protispisna, dokazno breme pa napačno uporabljeno. Poudarja, da je tožencu takoj naslednji dan, ko je gumenjak izpustil, po telefonu sporočil to napako, nato pa še z dvema odvetniškim dopisoma, toženec pa je vse skupaj zgolj ignoriral. Meni, da je zato izgubil ugovor, da napaka čolna sploh ne obstaja. Poudarja smisel notifikacije oz. grajanja napake, ki je v tem, da se prodajalec o njej prepriča in se nanjo lahko odzove, pri čemer se sklicuje na komentar Obligacijskega zakonika.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in smiselno predlagal njeno zavrnitev. Pojasnjuje, zakaj meni, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen in prilaga za to še nekatere dokaze.

4Pritožba je pretežno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Pravilna uporaba ob dejanskih zaključkih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, vodi do ugoditve zahtevku za vračilo kupnine.

6Odločilna dejstva primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so sledeča:

- tožnik je 4. 7. 2018 od toženca kupil starejši, rabljen čoln „gumenjak“ z motorjem Suzuki 25 za ceno 2.200 EUR, ga plačal in prevzel;

- prevzel ga je s prikolico, na kateri niso delovale luči, a ta prikolica ni bila predmet prodaje;

- v dvojnem dnu se je nahajala voda, vendar to ne pomeni napake, če dno ni poškodovano, česar sodišče ni ugotovilo (tožnik ni dokazal);

- čoln je puščal zrak; dne 7. 7. je bil čoln že povsem mehak, naslednjega dne pa je povsem izgubil obliko;

- toženec je tožnika ob nakupu seznanil s potrebo, da se čoln občasno dopihuje;

- tožnik je zatrjevane napake takoj grajal na različne načine, po telefonu, pisno in po elektronski pošti, vendar se toženec ni odzval, pisnih pošiljk pa ni prevzel;

- tožnik je nato odstopil od pogodbe in zahteval vračilo kupnine; dopis s to vsebino je na toženca naslovil po pošti 21. 8. 2018, vendar tudi te pošiljke toženec ni dvignil. Isto pošto je nato tožnik tožencu poslal, še po elektronski poti.

- tožnik čolna tožencu še ni vrnil.

7Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja gre zaključiti, da je imela kupljena stvar - gumijast čoln - napako. Ta je podana, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet (1. tč. 459. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Če gumijast čoln pušča zrak do te mere, da v nekaj dneh ni več primeren za vožnjo po vodi, nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno uporabo.

8Na podlagi sklepanja po dokaznem bremenu (215. čl. ZPP) je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal skritih napak. Napaka je skrita, če je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (1. odst. 462. čl. OZ). Med strankama ni spora, da je čoln puščal zrak. Toženec sploh ne zanika, da je po nekaj dneh čoln povsem izpustil zrak in je to dejstvo torej neprerekano ter kot tako nesporno ugotovljeno. Toženec se brani le, da je 1) tožniku povedal, da je potrebno občasno dopihovanje, in 2) je čoln tako močno izpustil očitno zaradi napačnega ravnanja tožnik - napačnega, preveč napihovanja.

9Od tu dalje pa je sodišče prve stopnje napačno razporedilo dokazno breme (212. čl. ZPP), saj je toženec tisti, ki bi moral dokazati, da je čoln izpustil toliko zraka (več, kot je sam tožniku napovedal) zaradi tožnikovega napačnega napihovanja čolna. Tega pa toženec ni storil, niti tega ni poskušal. Ob izhodiščnem dejstvu, da je kupljeni čoln puščal zrak, ni dolžnost tožnika, da dokaže, da čolna ni „prenapihnil“, saj te možnosti niti nima. Pritrditi mu gre, da je to negativno dejstvo, ki se ne more dokazovati. Pač pa je toženec tisti, ki bi moral bolj natančno pojasniti, kakšna navodila je dal kupcu (tožniku) ob prodaji predmeta, torej koliko čoln pušča in koliko točno in kako ga je treba dopihovati, če brez tega stvar ni bila primerna za običajno rabo. To je treba povezati tudi s toženčevo pasivnostjo takoj, kot je tožnik to napako pravilno grajal. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je namen obvestila o napaki prodajalcu omogočiti, da se z napako seznani in da ugotovi vzrok zanjo. Prodajalec, ki je bil pravočasno obveščen o napaki, se lahko odgovornosti zanjo razbremeni le, če dokaže, da vzrok zanjo ne izvira iz njegove sfere.¹ Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s pritožnikom, da prodajalec tudi v pravdi izgubi tak ugovor, vendar pa je v konkretnem primeru dejstvo, da toženec prav z ničemer (razen s svojim zaslišanjem) ni dokazoval, da je napaka čolna posledica tožnikovega neustreznega ravnanja. Ob dejstvu, da tožnik trdi drugače (kar je potrdila tudi priča) in ob dejstvu, da toženec ne zanika izpusta ter tega, da naj bi bilo čoln treba dopihovati (torej je vedel, da čoln vsaj nekoliko pušča), toženec svojega dokaznega bremena razbremenitve odgovornosti za napako ni zmogel. Treba mu je tudi pojasniti, da bi moral vse svoje dokaze predložiti sodišču prve stopnje, saj če tega ni storil brez svoje krivde, tega v pritožbenem postopku ne more nadoknaditi; pritožbeno sodišče novih ugovorov in dokazov ne more upoštevati - gre za nedovoljene pritožbene novote (337. čl. ZPP).

10Ker torej toženec na tožnikovo grajanje ni reagiral, je ta upravičeno odstopil od pogodbe. Ker je tako, ima pravico do vračila kupnine. Pravice kupca opredeljuje določba 468. čl. OZ: Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko: 1. zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe); 2. zahteva znižanje kupnine; 3. odstopi od pogodbe. (1. odst. 468. čl.) V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode (2. odst. 468. čl. OZ).

11Čeprav ima kupec pravico zahtevati tudi povrnitev škode, tožniku ni možno kot škode upoštevati morebitnega stroška najema zaradi hrambe čolna, saj bi ga moral, ko je od pogodbe odstopil, tožencu vrniti.

12Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. in 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo kupnine, z obrestmi od vložitve tožbe dalje (po 1. odst. 299. čl. OZ, in ne od 7. 7. 2018, ko je tožnik napako grajal, saj za tek zamudnih obresti od tedaj ni podlage v določbah OZ; pogodba je bila tedaj nesporno še v veljavi). Za odškodninski del tožbenega zahtevka in del obresti je potrdilo izpodbijano sodbo in pritožbo v tem delu zavrnilo (353. čl. ZPP).

13Ker je tožnik z glavnim delom svojega zahtevka uspel, z zavrnilnim pa niso nastali nobeni posebni stroški, je po 3. odst. 154. čl. ZPP upravičen do povračila za pravdo potrebnih stroškov, vključno s pritožbenimi, in sicer priglašene po veljavni Odvetniški tarifi za opomin pred tožbo, za tožbo in za pripravljalno vlogo, skupaj 900 tč. in priglašenih 17 ter 6 tč. za materialne izdatke, 180 EUR je znašala taksa za tožbo in enako taksa za pritožbo, odvetniški stroški s pritožbo pa so bili 375 tč., 7.5 tč. za materialne izdatke ter 22 % DDV. Skupaj to znaša 1.193,79 EUR. Priznane stroške mora toženec tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba Ljubljana 2004, str. 148.