379. člen OZ

Toženca sta se zahtevku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine upirala z ugovorom neizpolnitve (ugovorom sočasne izpolnitve) - tožniku nista dolžna izročiti zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Gre za materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravna posledica ugovora je upravičenost stranke, ki ugovarja, da zadrži svojo izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni oziroma ni pripravljena izpolniti tudi nasprotna stranka. Ugovor neizpolnjene pogodbe se lahko uveljavlja samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Sodišče v takšnem primeru ugodi zahtevku ter ob tem določi pogoj, pod katerim je toženec dolžan izpolniti obveznost.

Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz utemeljenih razlogov, določenih v 111. členu ZDR-1, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021 in regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022.

Z izvršilnimi naslovi od posojenih zneskov dogovorjene 20 % pogodbene zamudne obresti. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so posamezna določila izvršilnih naslovov v celoti nična, saj se skladno z določbo 379. člena Obligacijskega zakonika upnik in dolžnik lahko dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom.

Predlog se zavrne.

Edina razlika med sodbo s skrajšano obrazložitvijo in sodbo s polno obrazložitvijo, je dodana obrazložitev v slednji, kar pomeni, da se izreka obeh sodb ne smeta razlikovati, oz. se izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo v sodbo s polno obrazložitvijo zgolj prepiše. Opustitev sodišča, da odloči o pravdnih stroških, ne predstavlja očitne pomote v smislu 328. člena ZPP, pač pa gre za vsebinsko napako pri odločanju, ki je s popravo sodbe ni mogoče odpraviti. Dopolnitev sodbe brez predloga strank ni dopustna. Okoliščina, da je tožeča stranka sama v celoti pripravila vse pogodbe in ostale listine (menične, poroštvene izjave), ne izkazuje njene nepoštenosti, pa tudi dejstvo, da je ravnala pri tem sebi v prid, samo po sebi ni zavržno. To, da zgolj ena od strank sestavi in oblikuje vsebino pogodb in spremljajočih dokumentov, je v poslovnem svetu prej pravilo kot izjema. Celo sodi v okvir standarda dobrega gospodarstvenika, ki na trgu ponuja značilne proizvode ali storitve, da pripravi tudi vzorce/osnutke pogodb, saj se s tem olajšuje njihovo sklepanje. Načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno pove, da mora z

Nepravilno je stališče, da pogodbenika zamudnih obresti, s tem pa tudi načina njihovega obračunavanja, ne bi mogla dogovoriti drugače od predpisanih z zakonom. Toženec je kot porok in plačnik terjatve, zaradi zamude pri njenem plačilu, dolžan plačati tudi iztoževane, do vložitve predloga za izvršbo natekle, obresti. Glavnica (kapitalizirane obresti) se obrestuje od vložitve predloga za izvršbo dalje, ker je tožena stranka od tedaj dalje s plačilom v zamudi.

Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je iz navedb pod 2. točko tožbe, kjer tožeča stranka najprej povzema pogoje iz pogodbe za odstop pogodbe in nato navaja, da tožena stranka obrokov ni plačala, razvidno, da zatrjuje odstop od pogodbe, to pa predvsem izhaja tudi iz priloženega dopisa z dne 11.11.2002. Pomembno je tudi, da sta navedbe tožeče stranke tako razumeli tožena stranka in sodišče prve stopnje, kar izhaja iz navedb v odgovoru na tožbo in iz obrazložitve zavrnitve zahtevka po tej pogodbi v sodbi sodišča prve stopnje. Po oceni revizijskega sodišča je tako ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je od pogodbe odstopila, v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tako kot pri poravnavi, tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve in vprašanje iztožljivosti ne more biti več aktualno. Toženec je neposredni pravni naslednik izbrisane družbe, ki je bila podpisnica notarskega zapisa, zato ni nikakršnih ovir, da tožeča stranka n

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še (zakonske) zamudne obresti, ki so civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti. Isto velja tudi za pogodbene zamudne obresti, le da se v tem primeru lahko pogodbeni stranki za primer zamude dolžnika z izpolnitvijo denarne obveznosti dogovorita za drugačno obrestno mero, kot jo določa zakon.

Z dogovorom o drugačni zapadlosti pogodbenih obresti, kot je določeno v drugem odstavku 382. člena OZ, ni mogoče obiti kogentnih določb o zastaranju.

Ker potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico, je sodišče tožeči stranki pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od celotne terjatve od začetka postopka prisilne poravnave do poplačila iz posebnega premoženja dolžnika, na katerem je imela ločitveno pravico. Položaj ločitvenega upnika, ki ni v celoti poplačan, je od tedaj dalje enak položaju drugih dolžnikovih (navadnih) upnikov, to pomeni, da ima tak upnik pod pogoji prisilne poravnave pravico le do plačila terjatve, ki je nastala do začetka postopka prisilne poravnave.

Ker iz predložene sodbe izhaja, da je v korist gospodujočega zemljišča določena služnost na služečem zemljišču, predlagateljica pa je lastnica gospodujočega zemljišča, je sodišče pravilno dovolilo predlagani vpis. Stvarnopravna pravica ni terjatev, ugotovljena na podlagi pravnomočne sodbe, zato za predlog ni omejitve in ne more nasprotni udeleženec (zemljiškoknjižni lastnik služečega zemljišča) uspešno uveljavljati zastaranja.

Pogodbeni dogovor o pogodbenih obresti in njihovi obrestni meri se, upoštevajoč drugačen pravni temelj nastanka obveznosti zamudnih obresti, ne more avtomatično raztezati na zamudne obresti oziroma ga ni mogoče interpretirati tako, da vsebuje tudi dogovor o obrestni meri zamudnih obresti, če je ta višja od tiste, predpisane z zakonom.