322. člen OZ

S splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil (za vse dolgove po izvršilnem naslovu je upnik vsekakor vedel). Upnik navadno dolžniku odpusti natančno določen dolg, s katerim ugasnejo tudi stranske pravice. Veljaven pa je veljaven tudi splošni odpust dolga, s katerim upnik dolžniku odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij. Splošni odpust dolgov ima enake pravne posledice kot odpust natančno določenega dolga. Odpuščeni dolgovi prenehajo, ko dolžnik soglaša z odpustom.

Tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane plače (prikrajšanja pri plači) v obdobju od oktobra 2010 do vključno junija 2015 se nanaša na razliko v plači, nastalo zaradi (začasnega) znižanja plač za 10 %, s katerim je tožnica soglašala s sklenitvijo Dodatka k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010, ki ji je bil ponujen v podpis zaradi finančne sanacije podjetja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker se je toženka s sklepom poslovodstva z dne 18. 10. 2010 zavezala, da bo ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov vsem delavcem, ne glede na to, ali so podpisali aneks (Dodatek) ali ne, povrnila prikrajšanje iz naslova znižane plače. Presoja, da omenjeni sklep poslovodstva predstavlja veljavno pravno podlago za povračilo plače tožnici, je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 13/2023, da iz sklepa z dne 18. 10. 2010 izhaja jasna zaveza, da (in kdaj) bo toženka vsem delavcem povrnila razliko plače.

Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je zahteval odvod davkov in prispevkov, pri čemer v pritožbi ne poda razlogov s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali mora delodajalec od prisojenih prejemkov obračunati in odvesti davke in prispevke. Plačilo davkov in prispevkov je stvar izplačevalca in je v pristojnosti davčnih organov, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilo zavrglo. Iz sporne izjave z dne 4. 2. 2022 izhaja, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A. A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Iz izjave ne izhaja, da bi tožnik toženki odpustil terjatve, ki so predmet tega individualnega delovnega spora, ali katerokoli drugo terjatev ozi

Upnica za sporno terjatev razpolaga z izvršilnim naslovom, zato bi njena terjatev lahko prenehala le z izpolnitvijo s strani dolžnika ali na drug z zakonom določen način.

Da bi podjemnik pridobil pravico do plačila za opravljen posel, je pravno pomembno dejstvo izročitve in prevzema opravljenega posla. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti ni v celoti opravila, zlasti pa toženi stranki ni izročila lesene opreme za poslovni prostor v R.S..

Toženka je že ob sklenitvi sporazuma vedela za terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot in se ji je s sklenitvijo sporazuma odpovedala. Bistveno je, da je sedanji direktor kot poslovodni organ tožniku odpustil dolg, za katerega je toženka vedela in bi zanj moral vedeti tudi on. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi zapisalo, da se v obligacijskih odnosih ne more kot relevantno vednost pravne osebe šteti le vednost zakonitega zastopnika, temveč se glede na okoliščine primera preverja, ali se lahko vednost pravne osebe pripiše vednosti nižjih stopenj organizacijske strukture pravne osebe. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je pobotni ugovor toženke neutemeljen.

Dogovor, kot izhaja iz sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ta določa, da se s splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil. V konkretnem primeru to pomeni, da so s citiranim dogovorom iz V. člena sporazuma ugasnile vse terjatve tožnika do tožene stranke, razen tistih, za katere tožnik ni vedel ob podpisu sporazuma in glede na ustaljeno sodno prakso tudi tistih, ki tožniku kot delavcu pripadajo po veljavnih zakonskih in drugih predpisih. Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne). V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače1 brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, ko

S tem, ko je nadrejeni podrejenega delavca udaril, ker ta ni hotel opraviti odrejenega mu dela, je škoda delavcu nastala pri delu oz. v zvezi z delom in je zanjo odgovoren (tudi) delodajalec. Ker solidarni dolžnik iztoževane terjatve še ni izpolnil in ker mu obravnavani dolg ni bil odpuščen, iztoževana obveznost še ni prenehala.

Pravica do regresa za letni dopust je zakonsko zagotovljena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji delavec ne more odpovedati, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Ker tožene stranke niso dokazale, da bi bil tožniku v spornem obdobju izplačan regres za letni dopust, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Dogovor o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ker tožnik ob podpisu sporazuma še ni vedel, da so mu bile premalo obračunane in izplačane plače, te njegove terjatve do tožene stranke niso ugasnile.

Zapisa v dogovoru, da so z izplačilom odpravnine in povračilom namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja in da stranki nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov več, ni mogoče tolmačiti kot odpust dolga. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku v spornem obdobju v gotovini izplačala regres za letni dopust. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen. Pravica do regresa za letni dopust je zakonsko zagotovljena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji delavec ne more odpovedati, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi.

Določba 937. člena OZ se uporablja za vse zavarovalne pogodbe (kar je razvidno iz umestitve tega člena v I. oddelek ureditve zavarovalne pogodbe z naslovom Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja), zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da za AO-plus zavarovanje kot prostovoljno zavarovanje, ta določba ne velja. Zavarovalnica je v primeru neplačila oziroma nepravočasnega plačila premije po sklenitvi pogodbe prosta svoje obveznosti po pogodbi šele po izteku 30-dnevnega roka od poziva zavarovalnice k plačilu premije z obvestilom o njeni zapadlosti, ki se ne more izteči pred potekom 30-dnevnega roka od zapadlosti premije