321. člen OZ

Pritrditi je pritožniku, da mora biti podana koneksnost med tožbenim zahtevkom in predlagano začasno odredbo. Tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe morata biti v funkcionalnem razmerju. Ne zadostuje, da tožnica (in sodišče prve stopnje) trdi, da bo ob utemeljenem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko, lahko tožnica ob nadaljevanju izvršilnega postopka dosegla plačilo od tretjega toženca. Toženec mora biti dolžnik materialnopravnega razmerja po tožbenem zahtevku, ki je podlaga predlagani začasni odredbi in če pasivna stvarna legitimacija po tožbenem zahtevku ne obstaja, mora sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka, česar v danem primeru ni, saj je tožbeni zahtevek uveljavljan zoper drugo osebo (prvo toženko), kot je podan predlog za zavarovanje (tretji toženec).

V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti sicer omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Ker za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor še ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (kršitev načela kontradiktornosti). Vendar pa je treba poudariti, da mora v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva posameznikove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko slednji izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Povedano drugače - nasprotniku ni treba vročiti le vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010).

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

V obravnavani zadevi je tožen porok katerega obveznost izvira iz poroštvene izjave, medtem ko je v zadevi I Pg 397/2015 bil tožen glavni dolžnik na podlagi posojilne pogodbe iz katere izvira glavni dolg. Ne gre torej za isto terjatev, kot to zmotno navaja tožena stranka, niti za isti pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo vrsto določb OZ oziroma je te napačno uporabilo. Tako je prezrlo določbo prvega odstavka 270. člena OZ, ki določa, da obveznost preneha ne samo z izpolnitvijo ampak tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Eden takih je odpust dolga, ki je v tem, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti in se dolžnik s tem strinja. Iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo, v vsebini kot je bila povzeta zgoraj, odpovedal uveljavljanju zahtevka od glavnega dolžnika je tako materialnopravno zaključilo, da je upnik glavnemu dolžniku odpustil dolg4 in se je glavni dolžnik s tem strinjal, s čemer je obveznost glavnega dolžnika prenehala. S prenehanjem glavne obveznosti pa je ugasnilo tudi poroštvo, kakor je to v postopku na prvi stopnji pravočasno uveljavljala tožena stranka, saj je z odpusto