VSL sklep II Cp 4961/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da je

stroške nastale v zvezi sodnim depozitom v skupni višini 27.000,00

SIT dolžan plačati predlagatelj.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja

pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne

uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in v izpodbijanem delu spremeni sklep tako, da naloži plačilo

stroškov depozita nasprotnemu udeležencu in mu naloži tudi plačilo

pritožbenih stroškov. Poudarja, da sta se v pravdnem postopku stranki

res poravnali in v poravnalni znesek vključili tudi denarni znesek

depozita. Po nedvoumnem odgovoru pooblaščenca tožene stranke -

predlagatelja, da je te stroške povzročil tožnik - nasprotni

udeleženec, saj bi s tem denarjem lahko že dve leti razpolagal, pa po

lastni krivdi ni, ter da je tožena stranka pripravljena skleniti

poravnavo le brez dodatnega plačila stroškov depozita, saj sta se

tožnik - nasprotni udeleženec in pooblaščenec strinjala, zato je bila

sodna poravnava tudi sklenjena. To dejstvo posredno potrjuje tudi

sodišče v obrazložitvi napadanega sklepa - 3. odstavek obrazložitve,

nato pa v nadaljevanju nerazumljivo citira določilo 273. člena OZ, ki

pravi, da stroške izpolnitve trpi dolžnik, če jih ni povzročil upnik.

Te stroške pa je nesporno in izključno povzročil le upnik, zato jih

je dolžan tudi kriti. Ker pa je iz obrazložitve napadenega sklepa

razumeti, da je tako predlagal ob predlogu izplačila depozita sodišču

nasprotni udeleženec, v nasprotju z vsebino sklenjene sodne

poravnave, je slednji sodišče tudi zavedel, da je izdalo napadeni del

sklepa. Zato je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagatelju

stroške tega postopka.

Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 175. člena ZNP se v sklepu, s katerim

nepravdno sodišče odloči o sodnem depozitu, navedejo tudi stroški, ki

so nastali v zvezi z depozitom in kdo jih je dolžan plačati.

Kriterijev za odločanje o povrnitvi teh stroškov ZNP ne določa,

določa pa jih Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001, v

nadaljevanju OZ), katerega je potrebno glede na prehodno določbo

1060. člena tega zakona uporabiti v konkretnem primeru, saj je

obligacijsko - škodno razmerje, v zvezi s katerim je predlagatelj

vložil predlog za sodni depozit, nastalo že po uveljavitvi OZ, to je

po 1.1.2002, in sicer dne 21.7.2002 (glej dejansko podlago tožbe).

Po določbi 307. člena OZ pa nosi stroške veljavne in nepreklicane

položitve, kolikor presegajo stroške izpolnitve, upnik. Glede na

navedeno specialno materialno pravno zakonsko določbo mora torej

stroške sodnih taks načeloma nositi upnik in ne dolžnik, kot je

sicer pravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, vendar pa je

izpodbijana odločitev vendarle pravilna iz naprej navedenih razlogov.

Zavezanec za plačilo sodnih taks v tem postopku je predlagatelj (člen

3/1 ZST, po katerem mora sodne takse plačati tisti, ki predlaga

uvedbo postopka). Sodne takse predstavljajo tako del stroškov

nepravdnega postopka, ki jih najprej nosi predlagatelj, njihovo

povrnitev pa lahko zahteva od nasprotnega udeleženca, ki jih je glede

na zgoraj opisano ureditev končno dolžan nositi (glej tudi člen 152

ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, po katerem vsaka stranka predhodno sama

krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji). O povrnitvi

stroškov pa odloči sodišče le na zahtevo stranke, takšno zahtevo pa

bi moral predlagatelj v konkretnem primeru navesti že v samem

predlogu za sprejem denarnega zneska v sodni depozit (člen 163/3 ZPP

v zvezi s 37. členom ZNP). Ker tega ni storil, do povrnitve stroškov

sodnih taks ni upravičen. Izpodbijani sklep je tako pravilen, vendar

iz drugih - pravkar navedenih razlogov. Zato je moralo pritožbeno

sodišče zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve stopnje

(člen 353 ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena

ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ker s pritožbo predlagatelj ni uspel,

mora nositi sam tudi stroške pritožbenega postopka. Tudi nasprotni

udeleženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor

na pritožbo zoper sklep ni bil potreben, ker ni pripomogel k

pojasnitvi stvari (člen 155/1 ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).