263. člen OZ

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje

Pravilni so razlogi, da tožnica vtožuje navadno škodo (nevrnjeni del posojila z obrestmi) in ne izgubljenega dobička, vendar je napačen zaključek, da je šlo v segmentu škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel. Obširni razlogi sodišča prve stopnje o povezanosti poslov, o nekakšnem gledanju na posle kot celoto in o namenih sklenjenih pravnih poslov nimajo nobenih pravno relevantnih posledic, npr. v smeri nenastanka škode družbi A. OZ takšnih povezanih poslov ne ureja in zato zanje ni določenih nobenih (posebnih) pravnih posledic. Za presojo v konkretni zadevi je treba poleg zgoraj omenjenega ZGD-1 uporabiti obstoječe določbe OZ. Izpodbijana sodba ne vsebuje okoliščin, ki bi lahko kazale na morebitno neveljavnost sklenjenih poslov. Iz sodbe in iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi bila prava volja udeležencev poslov kakorkoli drugačna od izražene, čeprav so bili posli povezani in je bilo njihovo sklepanje namenjeno v zagotovitvi kreditiranja tretje družbe za nakup delnic. Družba je torej s prejetim denarjem (zaradi protipravnih ravnanj tožencev) brez ustreznih zavarovanj (pretirano tvegano, neskrbno) razpolagala, ko ga je posodila naprej tretji družb

Tožena stranka ni podala navedb (in dokazov), s katerimi bi utemeljevala obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank ali kakšnih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljevala nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem njegovo ničnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o ničnosti sporne pogodbe.

Ker se je toženka uprla vrnitvi tožnikovih stvari s sklicevanjem na svojo pridržno pravico, bi moral tožnik, da bi s takšnim zahtevkom uspel, dokazati ne samo, da je lastnik spornih stvari in da so te v toženkini posesti, ampak tudi, da je že poravnal toženkino terjatev iz naslova zapadle najemnine, ki jo je ob prenehanju najemnega razmerja še dolgoval toženki. Delno plačilo, ki je posledica izvršbe, ne zadošča za prenehanje pridržne pravice.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka nezakonito uveljavljala pridržno pravico, ker ni podana koneksnost. Po našem pravu namreč ni potrebno, da obstaja povezava med zavarovano terjatvijo in pravnim poslom, na podlagi katerega ima remitent zadržano stvar v svojih rokah. OZ takšnega pogoja ne predvideva.