207. člen OZ

Tako za sklenitev pogodbe kot za njeno spremembo ali prenehanje morata stranki doseči soglasje. Zato drži pritožbeno stališče, da je e-sporočilo tožnice z dne 1. 4. 2021, v katerem obvešča toženca, da bo podaljšanje storitve izvedla šele po prejemu plačila ponudbe, zavajujoče, saj z njim vzbuja dvom glede veljavnosti pogodbe, ki sta jo stranki sklenili na podlagi ponudbe A2. Ker pa ena stranka z izjavo svoje volje drugi stranki obstoječe pogodbe ne more spremeniti, to obvestilo (z dne 1. 4. 2021) nima pravnih učinkov. Enostranska izjava volje namreč po našem pravu, razen kadar gre za javno obljubo nagrade ali za vrednostne papirje, ne zavezuje.

Pravna oseba mora potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku. Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.

Pravna oseba mora potrošniku izročiti nagrado ali ustrezno nadomestilo v razumnem roku. Kot razumen rok je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.

V primeru, kot je obravnavani, ko je tožena stranka v sklepu z dne 25. 5. 2010 o obračunu bonusa za leto 2009 zapisala, da bonus prizna „zavarovalcem s statusom pravne osebe“, naslovnikov sklepa v samem sklepu pa poimensko ni navedla, je treba prakso, vzpostavljeno med pravdnima strankama, obravnavati kot sredstvo za presojo učinkov tega sklepa. Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da mora imeti stranka možnost zanesti se na ravnanje nasprotne stranke v okviru prakse, vzpostavljene med strankama, če to ravnanje predstavlja podlago za njeno lastno ravnanje.

Javnega razpisa in na tej podlagi sklenjene pogodbe o sofinanciranju ni mogoče opredeliti kot javne obljube nagrade po 207. členu OZ iz dveh razlogov: (1) ker posledica uspeha na javnem razpisu ni pridobitev konkretne koristi, pač pa le možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju, (2) in ker pri objavi javnega razpisa ne gre za enostransko izjavo volje v smislu določb civilnega prava, pač pa za izvajanje oblastne funkcije, ki je bila tožencu podeljena v določbah ZPOP-1. Faza, ki sledi izdaji sklepa o izbiri, in sicer vabilo k ponudbi, prejem ponudbe in ob soglasju volj morebitna sklenitev pogodbe o sofinanciranju, ni več v sferi javnega prava, pač pa gre za sklenitev civilnopravne pogodbe med seboj prirejenih pogodbenih strank.

Enostransko sprejeti sklep o obračunu bonusov ne predstavlja zaveze, ki bi jo bilo treba izpolniti, saj je po OZ zavezujoča le javna obljuba nagrade, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Obveznost tožene stranke (objavljena v Javnem razpisu) ni nastala že z enostransko izjavo volje, temveč s podpisom pogodbe. Zato se za Javni razpis in posledično sklenjeno pogodbo ne uporabljajo določbe OZ o javni obljubi nagrade.

Obveznost izjavitelja javne obljube nastane in obstaja brez potrebe sprejemanja njegove ponudbe, pač pa gre za izpolnitev z zakonom določenega pogoja, predpostavke za pravno veljavnost terjatev obljubljene nagrade. V primeru, ko dajalec javne obljube noče izpolniti obljubljenega, je zahtevek tožnika na izpolnitev tega, kar je obljubljena korist. Izjava volje zavezuje osebo, ki je obljubila, da izpolni obljubo. Sodišče je na podlagi načela kontradiktornosti, proste dokazne ocene, določbe o zbiranju dokaznega gradiva, prišlo do prepričanja, ko so razlogi, ki govorijo v prid ugotovljenemu dejstvu, prepričljivejši od tistih, ki govorijo proti. ZPP ne definira dokaznih standardov, zato se teorija in sodna praksa sprejeli dokazni standard „izključitev razumnega dvoma“.

Napačno je stališče, da je rok, določen v javnem razpisu (10. 11. 2006) lahko podaljšljiv izključno preko drugačnega dogovora pogodbenih strank.

Materialno pravno zmotno je stališče, da obljuba plačila, ki jo toženec da tožniku po tem, ko je slednji zatrjeval, da je s poravnavo dobil manj, kot mu pripada, ni opredeljena kot zaveza, ki bi jo bilo potrebno izpolniti, češ da je po OZ zavezujoča le javna obljuba nagrade. V tem primeru ne gre za nobeno od obljub, ki so urejene v OZ (obljuba dejanja tretjega, javna obljuba nagrade). Toženec je dano izjavo dal po sklenitvi sodne poravnave v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je se s poravnavo dobil manj, kot mu pripada glede na njegov dedni delež. Sodna poravnava priznava dopustnost kasnejših dogovorov o isti stvari, kljub temu d sta stranka v sodni poravnavi dogovorili, da s poravnavo urejata vsa sporna razmerja ter da nimata več medsebojnih terjatev.