VSL sodba II Cp 549/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka).

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da ji plačata 4.100 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpela zaradi poškodb in strahu v gneči pred diskoteko L. 23. 12. 2005. Zahtevek je delno zavrnilo le po višini (v presežku za 1.900 EUR). Tožencema je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.326,28 EUR.

2Proti obsodilnemu delu se toženca pritožujeta, formalno iz vseh predvidenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata spremembo tega dela v smeri zavrnitev celotnega zahtevka, podredno pa razveljavitev in novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Opredeljujeta svoje pritožbene stroške. Navajata, da nista storila nič protipravnega, niti ni med njunim ravnanjem in škodo vzročne zveze. Do tragičnih dogodkov je prišlo zunaj lokala, in sicer zato, ker so se mladi ljudje opili in omamili ter se začeli prerivati, ker so želeli na silo vstopiti v lokal, ki je bil že poln. Poleg tega je šlo za mladoletnike, ki bi morali biti, še zlasti zvečer in ponoči, pod nadzorom svojih staršev. Ugotovljen bi moral biti tako najmanj soprispevek tako tožnice kot njenih staršev.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev. Opredelila je tudi stroške v zvezi z odgovorom.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

6Katero kršitev postopka je prvostopenjsko sodišče storilo, pritožba ne pove, kot tudi ne, katerega pravno pomembnega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa bi ga moralo.

7Trditev, da toženca nista ravnala protipravno, ni utemeljena. Drugi toženec je bil zaradi dogodkov pred lokalom L. 23. 12. 2005, ko se je v neobvladljivi množici nekaj mladih (med njimi očitno tudi tožnica) poškodovalo, tri dekleta pa so umrla, kot direktor in lastnik organizatorja prireditve (prve toženke) zaradi opustitev dolžnega ravnanja (kršitev 4. alineje 5. člena in 33. čl. Zakona o osebnem varovanju (ZZasV) ter 26. in 27. čl. Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ)) pravnomočno spoznan za krivega in obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 5. 3. in 1. odst. 314. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 2. odst. 7. čl. (KZ-1). Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer tako glede obstoja kaznivega dejanja, kot tudi glede kazenske odgovornosti storilca (14. čl. ZPP).

8Prva toženka je bila organizator prireditve. Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru ali na prostem odgovarja za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, ki nastane zaradi izrednih okoliščin, ki lahko nastanejo ob takih priložnostih, kot je gibanje množic, splošen nered in podobno (157. čl. OZ). Prva toženka torej za škodo, nastalo zaradi gibanja množice (ki se lahko izmakne še tako skrbnemu nadzoru ali usmerjanju) odgovarja objektivno, ne glede na svojo krivdo. Škoda pa je tožnici brez dvoma nastala prav zaradi neobvladljivega gibanja množice ljudi pred lokalom L. (kar izpostavlja celo pritožba), ko so se nekateri obiskovalci zabave poškodovali zaradi izrednega pritiska množice pred vhodom. Vzročna zveza je zato očitna, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen. Da je do tega prišlo pred diskoteko in ne v njej, je nerelavantno, saj je do škodnega dogodka nedvomno prišlo ravno zaradi prireditve prve toženke.

9Odločitev prvega sodišča o izključni odgovornosti toženih strank za tožničino škodo je pravilna, saj sodišče ni našlo okoliščin, ki bi kazale na njeno soodgovornost za škodni dogodek oziroma tožničin soprispevek k nastanku škode. Pritožba niti ne pove, kako konkretno naj bi k nastanku škode prispevala tožnica, samo pavšalno navaja, da je bila tudi ona v skupini mladih ljudi, ki so uživali alkohol ter se prerivali. Zgolj ta okoliščina, da je bila (tudi) tožnica v množici ljudi, ne zadošča za oceno o njeni sokrivdi. Nobenih ugotovitev sodišča ni, pritožnici pa jih tudi ne izpostavljata, da bi se tožnica poškodbam v množici lahko izognila.

10Tudi ugovor sokrivde tožničinih staršev je pravilno zavrnjen. V obravnavanem primeru namreč ni podlage za deljeno odgovornost staršev zaradi opuščenega nadzorstva staršev nad tožnico, saj, kot je bilo že pojasnjeno, škoda ni bila posledica tožničine (so)krivde.

11Višine prisojene odškodnine pritožnika konkretno ne izpodbijata, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče materialno pravo tudi glede tega pravilno uporabilo. Za pretrpljeno nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožnici kot pravično denarno odškodnino prisodilo ustrezni denarni znesek, in sicer tako upoštevajoč naravo poškodbe in pomen prizadete dobrine ter vse druge okoliščine tega primera, kot tudi sodno prakso v podobnih škodnih primerih. Sodišče prve stopnje ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Tožnica je utrpela zelo lahko poškodbo, (ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča pod I), prejela pa je približno štiri povprečne neto plače na prebivalca v RS, kar ne odstopa od številnih drugih podobnih primerov.

12Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 165. čl. ZPP ter 1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Toženca sta s svojo pritožbo v celoti propadla, odgovor tožnice na pritožbo pa je bil nepotreben, zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.