1045. člen OZ

Ker je prišlo do razveljavitve kritnega razmerja, je treba na tej osi obravnavati tudi iz te razveljavitve izvirajoči kondikcijski zahtevek. Ta zahtevek obstaja le med strankama kritnega razmerja, torej med tožnico kot asignatom in toženko kot asignantom. Čeprav je v skladu s Pogodbo tožnica denar nakazala na računa veslaškega in jadralnega kluba, se valutno razmerje med tema kluboma in toženko (»njihovo statutarno urejeno notranje razmerje«) tožnice ne tiče. S plačilom pogodbeno dogovorjenih denarnih zneskov je izpolnila tisto in tako, kar in kot je bilo s to Pogodbo dogovorjeno.

V okoliščinah konkretnega primera je tožeča stranka kot kupec nepremičnine hkrati s sklenitvijo prodajne pogodbe kot asignat sprejela nakazilo D.Z., prodajalca po prodajni pogodbi in poroka po dolgoročni kreditni pogodbi 7658/12, kot asignanta, da kupnino poplača namesto njemu, kreditodajalcu F. d.d. kot asignatarju. Asignaciji sta bili realizirani in z njuno realizacijo je D.Z. poplačal svojo obveznost kot porok po kreditni pogodbi, tožeča stranka pa kot kupec po prodajni pogodbi. V posledici poravnave s hipoteko zavarovane terjatve banke pa je bila izbrisana hipoteka na nepremičninah prodanih tožeči stranki, saj za njo ni bilo več podlage.

V skladu s sodno prakso se tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke izvira iz tristranega pogodbenega okvira glavne gradbene pogodbe in podizvajalske pogodbe, šteje, da ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravnega temelja. Podizvajalska pogodba med tožečo stranko in izvajalcem še vedno velja, zato ima tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do izvajalca, ki ji je bila v stečajnem postopku tudi priznana. Zgolj okoliščina, da izvajalec terjatve ni plačal, tega ne spremeni. Pravni temelj tako obstaja, zato pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 190. člena OZ, niso izpolnjeni in je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi neutemeljen. 631. člen OZ predstavlja izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, zato je treba določbo tolmačiti restriktivno. Položaj naročnika se zaradi vključitve podizvajalcev v skladu s 629. členom OZ, ki dovoljuje izvajalcu, da posel zaupa tretjemu (podizvajalcu), ne sme poslabšati. Z odvzemom pravic toženi stranki iz naslova zadržanih sredstev, pri čemer utemeljenosti zadržanja tožeča stranka niti ne izpodbija, pa bi tožena stranka prišla ravno v tak položaj.

Povzemanje navedb strank ne predstavlja podlage za preizkus sodbe, pač pa dejanski in materialno pravni zaključki sodišča, zato obseg povzetih trditev strank na oceno obrazloženosti sodbe ne vpliva. Pritožba se spretno izogiba priznanju, da svoje trditvene podlage tožeča stranka ni podprla niti z lastnimi dokazi in da ni prerekala navedb tožene stranke ter izpodbila njenih dokaznih predlogov kot bi morala skladno z določbo 212. člena ZPP, da bi uspela s svojim tožbenim zahtevkom. Pri nakazilu ne nastane dvostransko obveznostno razmerje med strankami in ne nastopijo pravni učinki spremembe na strani upnika ali dolžnika, temveč gre za dvojno pooblastitev, na podlagi katerih se spremeni način izpolnitve obveznosti iz dolžniško upniškega razmerja med asignantom in asignaterjem. Zaradi asignacije asignantova obveznost do asignatarja ne preneha. Njegova obveznost preneha šele takrat, ko asignat opravi izpolnitev asignatarju. Vse do takrat je asignant še vedno zavezan asigantarju. Z izpolnitvijo asignacije ugasne (preneha) dvoje pravnih razmerij. V obravnavanem primeru gre še za specifično obliko asignacije, in sicer asignacijo na dolg po 1045. členu OZ, o kater

Toženkina obveznost po Dogovoru ima enak predmet in enako podlago kot njena obveznost po Asignaciji. Tožnica naj bi kot podizvajalka in torej upnica podjetja G. d.o.o. prejela izpolnitev iz njunega valutnega razmerja (razmerje med asignantom in asignatarjem) po toženki kot tretji osebi. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi toženkinega dolga do G. d.o.o, bi bila toženka v skladu s 3. odstavkom 1045. člena OZ z izpolnitvijo nakazila prosta dolga nasproti stečajni masi G. d.o.o. To pa pomeni, da je toženkina obveznost v Dogovoru dejansko vsebovana že v Asignaciji. Ker Dogovor ne predstavlja novacije iz 1. odstavka 323. člena OZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pred sklenitvijo Dogovora sta bili pravdni stranki v razmerju asignat – asignatar in zaradi tega razmerja sklenili Dogovor, zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da dejstvo, da G. d.o.o. ni bila stranka Dogovora, ni odločilno.

S popravo sodbe se ne sme vsebinsko spremeniti prvotna sodba. Vsebinsko pa se sodba ne spremeni takrat, kadar se s popravnim sklepom odpravi le tehnična pomanjkljivost, do katere pride pri prepisu sodbe. Zaveza asignata je nastala zaradi izjave o akceptu, na podlagi katere je pridobil asignatar neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata.

Glavni izvajalec je z gradbeno pogodbo pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s pogoji Uredbe. Takšno pooblastilo, vključeno v pogodbo, ima pravne učinke nakazila v smislu 1035. člena OZ. Vključitev te klavzule v gradbeno pogodbo pomeni, da je tožena stranka kot nakazanec nakazilo sprejela oziroma obljubila. Ob izpolnjenih predpostavkah, ki jih je določala Uredba, je med prejemnikom nakazila (podizvajalcem oziroma dobaviteljem – tožečo stranko) in nakazancem (toženo stranko) nastalo dolžniško razmerje v smislu 1. odstavka 1037. člena OZ, med nakazovalcem (glavnim izvajalcem) in nakazncem (toženo stranko) pa razmerje v smislu 2. odstavka 1045. člena OZ. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga (dolga tožene stranke) nakazovalcu (glavnemu izvajalcu), ga je morala tožena stranka izpolniti prejemniku nakazila (tožeči stranki) neposredno, na podlagi pogodbe in zakona. (Ponovni) akcept nakazila s strani tožene stranke ni bil potreben. Za nastanek neposrednega upravičenja tožeče stranke do tožene stranke torej ni odločilno, ali je tudi tožena stranka izrecno podpisala asignacijsko pogodbo z dne 3. 11. 2009, ki sta jo podpisala

Določba 2. odstavka 1045. člena OZ ureja primer asignacije na dolg, pri kateri je asignat (do višine dolga) zavezan asignatarju opraviti izpolnitev že na podlagi zakona. V takem primeru ni niti potrebno, da pride do akcepta nakazila, saj je asignat zavezan opraviti izpolnitev neposredno na podlagi zakona. Za takšno situacijo v predmetnem primeru ne gre, saj je asignat zavezan asigantarju na podlagi nakazila, ki izhaja iz asignacijske pogodbe z dne 24.5.2010.

V okviru splošnih pravil o izpolnitvi, 1. odst. 271. čl. OZ določa, da lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Pri tem preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami na tretjega: na podlagi zakona, če je tretji izpolnil zato, ker je imel pri tem kakšen pravni interes (275. čl. OZ: subrogacija po zakonu), ali pa, poleg tam navedenega primera, na podlagi pogodbe, sklenjene pred izpolnitvijo med dolžnikom in izpolniteljem (2. odst. 274. čl. OZ).

S pogodbo o nakazilu (asignaciji) z dne 11.9.2003 je tožeča stranka pooblastila toženo stranko, da tretjemu, družbi D. d.o.o., plača njen dolg. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen sklenitve te pogodbe v zagotovitvi plačila tretjemu za cevi, ki jih je ta dobavil tožeči stranki. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno opozarja, da tožeča stranka po navedeni asignacijski pogodbi nima terjatve, ampak ima terjatev do tožene stranke tretji, družba D.

Tožeča stranka je s konkludentnimi dejanji izrazila svojo poslovno voljo o odobritvi asignacij in pogodb, saj dejanj tožene stranke, ki je z izvršenimi nakazili poravnala njen dolg nikoli ni preklicala ali jim kakorkoli drugače oporekala.