45. člen ZZZ-1

Tudi morebitno nepravilno ali celo nezakonito ravnanje tožnika ne omogoča in ne opravičuje toženi stranki oziroma njenim zaposlenim delavcem (tj. tožnikovim nadrejenim delavcem), da ravnajo na način, ki ni skladen s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša samo na delo, ne pa na samo osebo delavca, hkrati pa mora biti podana na način, da je varovano osebno dostojanstvo delavca. Tožena stranka je bila v prvi vrsti dolžna poseči po zakonitih ukrepih za sankcioniranje tožnika. Res je sicer, da tudi morebitni ukrepi, ki jih delovnopravni akti ne predvidevajo (in so se, kot je razvidno iz dokaznega postopka, pri toženi stranki izvajali), še ne pomenijo nujno graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja. Zato je treba v vsakem posameznem primeru konkretno presoditi, ali je delodajalec s sprejetjem ukrepa za sankcioniranje delavca oziroma opozarjanjem na možnost sankcioniranja glede na

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v tretjem odstavku 5. člena določa, da javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, prejema plačo za delo v RS, če se je moral začasno vrniti v RS zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe, zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve, v času dela v tujini, kadar izraba letnega dopusta v tujini presega sorazmerni del letnega dopusta v posameznem koledarskem letu glede na čas dela v tujini v tem koledarskem letu. Tožnik je v vtoževanem času delo dejansko opravljal na svojem delovnem mestu v drugi državi, zato bi za ta čas moral prejemati plačo za delo v tujini. S sporno odredbo je bil tožnik do pisnega preklica poklican v ministrstvo na poročanje in posvetovanje v zvezi z nepravilnostmi na finančnem in drugih področjih ter v zvezi z izvajanjem notranjih aktov in navodil ministrstva. Ta poziv na posvetovanje in poročanje ni predstavljal podlage za začasno vrnitev v RS iz službenih razlogov za več mesecev in za izplačilo plače v smislu 1. alineje 3. odstavka 5. člena navedene U

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v tretjem odstavku 5. člena določa, da javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, prejema plačo za delo v RS, če se je moral začasno vrniti v RS zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe, zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve, v času dela v tujini, kadar izraba letnega dopusta v tujini presega sorazmerni del letnega dopusta v posameznem koledarskem letu glede na čas dela v tujini v tem koledarskem letu. Tožnik je v vtoževanem času delo dejansko opravljal na svojem delovnem mestu v drugi državi, zato bi za ta čas moral prejemati plačo za delo v tujini. Z sporno odredbo je bil tožnik do pisnega preklica poklican v ministrstvo na poročanje in posvetovanje v zvezi z nepravilnostmi na finančnem in drugih področjih ter v zvezi z izvajanjem notranjih aktov in navodil ministrstva. Ta poziv na posvetovanje in poročanje ni predstavljal podlage za začasno vrnitev v RS iz službenih razlogov za več mesecev in za izplačilo plače v smislu 1. alineje 3. odstavka 5. člena navedene

Po presoji Vrhovnega sodišča odpoklic veleposlanika predstavlja akt izvrševanja oblasti, utemeljen na politični diskreciji, zato zoper ukaz predsednika republike o odpoklicu veleposlanika ni dopusten upravni spor po 2. členu ZUS-1. Sodišče prve stopnje je zato takšno tožbo, s katero je pritožnik izpodbijal ukaze predsednika republike kot upravne akte po 2. členu ZUS-1, pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je pritožnik tožbo zaradi varstva človekovih pravic po 4. členu ZUS-1 vložil dne 23. 9. 2010 po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.