17. člen ZZZ-1

Kršitev pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ni podana v zvezi s pregledom dela rezidence, v katerem so se izvajale (tudi) naloge predstavništva, saj uradni del rezidence ni prostor v smislu 36. člena URS, v katerem bi toženec lahko upravičeno pričakoval, da bo sam (merilo "razumno pričakovane zasebnosti"). Pregled uradnega dela rezidence je bil opravljen v skladu z določbami ZZZ-1 in Navodili, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Glede na okoliščine konkretnega primera pa Vrhovno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da protipravnost ravnanja toženke ni podana glede izvajanja notranjega nadzora in z njim povezanega pregleda v zasebnih prostorih rezidence. Toženka namreč v postopku ni izkazala okoliščin, ki bi upravičevale pregled zasebnega dela rezidence in posledično omejitev pravice do zasebnosti veleposlanika in njegove družine v skladu z ustavo in zakonom.

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v tretjem odstavku 5. člena določa, da javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, prejema plačo za delo v RS, če se je moral začasno vrniti v RS zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe, zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve, v času dela v tujini, kadar izraba letnega dopusta v tujini presega sorazmerni del letnega dopusta v posameznem koledarskem letu glede na čas dela v tujini v tem koledarskem letu. Tožnik je v vtoževanem času delo dejansko opravljal na svojem delovnem mestu v drugi državi, zato bi za ta čas moral prejemati plačo za delo v tujini. S sporno odredbo je bil tožnik do pisnega preklica poklican v ministrstvo na poročanje in posvetovanje v zvezi z nepravilnostmi na finančnem in drugih področjih ter v zvezi z izvajanjem notranjih aktov in navodil ministrstva. Ta poziv na posvetovanje in poročanje ni predstavljal podlage za začasno vrnitev v RS iz službenih razlogov za več mesecev in za izplačilo plače v smislu 1. alineje 3. odstavka 5. člena navedene U

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v tretjem odstavku 5. člena določa, da javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, prejema plačo za delo v RS, če se je moral začasno vrniti v RS zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe, zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve, v času dela v tujini, kadar izraba letnega dopusta v tujini presega sorazmerni del letnega dopusta v posameznem koledarskem letu glede na čas dela v tujini v tem koledarskem letu. Tožnik je v vtoževanem času delo dejansko opravljal na svojem delovnem mestu v drugi državi, zato bi za ta čas moral prejemati plačo za delo v tujini. Z sporno odredbo je bil tožnik do pisnega preklica poklican v ministrstvo na poročanje in posvetovanje v zvezi z nepravilnostmi na finančnem in drugih področjih ter v zvezi z izvajanjem notranjih aktov in navodil ministrstva. Ta poziv na posvetovanje in poročanje ni predstavljal podlage za začasno vrnitev v RS iz službenih razlogov za več mesecev in za izplačilo plače v smislu 1. alineje 3. odstavka 5. člena navedene

Po presoji Vrhovnega sodišča odpoklic veleposlanika predstavlja akt izvrševanja oblasti, utemeljen na politični diskreciji, zato zoper ukaz predsednika republike o odpoklicu veleposlanika ni dopusten upravni spor po 2. členu ZUS-1. Sodišče prve stopnje je zato takšno tožbo, s katero je pritožnik izpodbijal ukaze predsednika republike kot upravne akte po 2. členu ZUS-1, pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je pritožnik tožbo zaradi varstva človekovih pravic po 4. členu ZUS-1 vložil dne 23. 9. 2010 po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izpodbijani akt ne posega v tožnikovo pravico ali neposredno na zakon oprto pravno korist, zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Z zavrženjem tožbe pa ni bila več podana procesna predpostavka za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi, zato je ta predlog prvostopno sodišče pravilno in zakonito zavrglo.