18. člen ZZZ-1

Glede pravne podlage tožbenega zahtevka se je v konkretni zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018. Pa tudi sicer tožnici uveljavitev regresnega zahtevka zoper toženca omogoča tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ, za katero se v pritožbi zavzema toženec. V obeh navedenih določbah povrnitev plačane odškodnine z regresno tožbo ni omejena le na primere naklepne povzročitve škode, pač pa je po obeh pravnih podlagah dopustna tudi v primerih, ko je škoda povzročena iz hude malomarnosti. Prav ima pritožba, da fizična oseba, ki je član organa pravne osebe za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Vendar pa v konkretnem primeru od toženca povrnitve škode ne zahteva oškodovanka, temveč tožnica (RS) na podlagi regresnega zahtevka, kar pa ji omogoča, kot je bilo že navedeno, tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ. Vprašanje, ali bi toženec kot stranski intervenient v prvotni pravdi med tožnico in oškodovanko lahko pre

Ministrov preklic pooblastila pritožniku za izdajanje odredb za plačila iz sredstev veleposlaništva in prenos tega na drugo osebo, ni odločanje v okviru upravne funkcije. Gre za odločitev, ki jo je sprejel minister kot pritožnikov nadrejeni (v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZJU v funkciji predstojnika organa državne uprave izvršuje tudi naloge in pravice delodajalca) in pritožniku v tem okviru naložil ravnanje za izvedbo prenosa pooblastila. To pomeni, da toženka pri sprejemu izpodbijane odredbe ni delovala oblastveno do pritožnika kot posameznika, ki bi bil nosilec v upravnem sporu iztožljive materialnopravno določene pravice, ampak je šlo za izvajanje pooblastil v okviru razmerja med pritožnikom kot javnim uslužbencem in toženo stranko kot delodajalcem. Ker je torej umanjkal element oblastnega odločanja (ex iure imperii), ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za drug (torej neupravni) akt, ki bi bil na podlagi izrecne zakonske določbe predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu.

Kršitev pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ni podana v zvezi s pregledom dela rezidence, v katerem so se izvajale (tudi) naloge predstavništva, saj uradni del rezidence ni prostor v smislu 36. člena URS, v katerem bi toženec lahko upravičeno pričakoval, da bo sam (merilo "razumno pričakovane zasebnosti"). Pregled uradnega dela rezidence je bil opravljen v skladu z določbami ZZZ-1 in Navodili, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Glede na okoliščine konkretnega primera pa Vrhovno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da protipravnost ravnanja toženke ni podana glede izvajanja notranjega nadzora in z njim povezanega pregleda v zasebnih prostorih rezidence. Toženka namreč v postopku ni izkazala okoliščin, ki bi upravičevale pregled zasebnega dela rezidence in posledično omejitev pravice do zasebnosti veleposlanika in njegove družine v skladu z ustavo in zakonom.

Tudi morebitno nepravilno ali celo nezakonito ravnanje tožnika ne omogoča in ne opravičuje toženi stranki oziroma njenim zaposlenim delavcem (tj. tožnikovim nadrejenim delavcem), da ravnajo na način, ki ni skladen s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša samo na delo, ne pa na samo osebo delavca, hkrati pa mora biti podana na način, da je varovano osebno dostojanstvo delavca. Tožena stranka je bila v prvi vrsti dolžna poseči po zakonitih ukrepih za sankcioniranje tožnika. Res je sicer, da tudi morebitni ukrepi, ki jih delovnopravni akti ne predvidevajo (in so se, kot je razvidno iz dokaznega postopka, pri toženi stranki izvajali), še ne pomenijo nujno graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja. Zato je treba v vsakem posameznem primeru konkretno presoditi, ali je delodajalec s sprejetjem ukrepa za sankcioniranje delavca oziroma opozarjanjem na možnost sankcioniranja glede na