67. člen ZIL-1

Postopek pridobitve patenta, v okviru katerega se lahko vloži zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi, se je začel z vložitvijo zahteve za podelitev patenta in se je zaradi neplačila pristojbine zaključil z odločbo toženke o prenehanju veljavnosti patenta z dne 9. 5. 2016, zoper katero prijavitelj tudi ni vložil tožbe in je postala pravnomočna. Prijavitelj je zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi naknadnega roka za plačilo pristojbine za 4. leto vložil šele 15. 6. 2016, po vročitvi odločbe o prenehanju veljavnosti patenta, ko so pravice iz patenta že ugasnile in se je postopek pridobitve pravic že zaključil. Uporaba instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 zato v konkretnem primeru ni dovoljena, ker je bila vložena po zaključenem postopku pridobitve pravic pred organom.

Institut nadaljevanja postopka po zamudi je mogoče uporabiti, dokler je postopek po ZIL-1 odprt, tj. dokler organ ne odloči v glavni stvari in tako zaključi postopka.

Po prvem odstavku 281. člena ZUP pa se v primeru, da se odločba odpravi, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje ex tunc, za nazaj, do dneva izdaje izpodbijanega upravnega akta in da torej v času izdaje izpodbijane ugotovitvene odločbe zahteva tožnice za nadaljevanje postopka po zamudi ni bila rešena negativno. Tako dejansko stanje pa ne more biti podlaga za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju veljavnosti patenta po tretjem odstavku 92. člena ZIL-1, saj ne obsega ugotovitve dejstva, da slovenski prevod podeljenega evropskega patenta organu ni predložen v roku treh mesecev od podelitve, kajti o nesporno vloženi zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi (67. člen ZIL-1), s katero tožnica lahko doseže, da bi se za pravočasnega štel zamujeni rok za predložitev slovenskega prevoda tega evropskega patenta ter da pravne posledice zamude tega roka ne bi nastopile, ni odločeno negativno.

Pravica iz patenta tožniku še ni prenehala veljati, zaradi česar bi organ moral zahtevo tožnika vsebinsko obravnavati.

Datuma na obvestilu, s katerim je bil tožnik obveščen o podelitvi evropskega patenta ter da bo sklep objavljen v Evropskem patentnem listu ni mogoče šteti kot dneva, ko je bil tožnik seznanjen s pravnimi posledicami zamude, kot je to ocenil organ. Določbo drugega odstavka 67. člena ZIL-1 je treba razlagati v pomenu, da rok za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi teče od dneva, ko je bil prijavitelj seznanjen, da rok za izpolnitev obveznosti zamujen ter da so pravne posledice zamude že nastale.

Odločbi o popravi odločbe o podelitvi patenta ni mogoče odrekati določenega pravnega učinka. S popravo odločbe so bile namreč popravljene navedbe držav, za katere je bil patent podeljen, kar je omogočilo razširitev evropskega patenta v nacionalni fazi. V tem učinkovanju razširitve patenta (popravek pa se ne nanaša na datum podelitve patenta) je, ob dejstvu, da je tožeča stranka zahtevo za razširitev vložila v roku treh mesecev od izdaje popravljene odločbe, po mnenju sodišča popravljeno odločbo mogoče upoštevati. Glede na navedeno tožnica ni bila v zamudi z odložitvijo zahtevka za razširitev patenta.

V zadevi gre za zamudo roka, določenega v 1. odstavku 91. člena ZIL-1, in torej za predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka, zaradi katerega je bila kot prepozna zavržena vloga tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe po 93. členu ZIL-1. Ker v določbi 67. člena ZIL-1 ni razlikovanja med materialnimi in procesnimi roki in ker v določbi 68. člena ZIL-1 to razlikovanje prav tako ni omenjeno, (tudi) po določbi 68. člena ZIL-1 razlikovanje med obema vrstama rokov ni upravičeno. Glede na povedano bi morala tožena stranka o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločati po vsebini.

Namen instituta nadaljevanja postopka po zamudi je v tem, da tožena stranka proti plačilu pristojbine zamudniku omogoči nadaljevanje postopka ter mu spregleda posledice zamude. To pa po naravi stvari lahko velja le za tiste roke, s katerimi tožena stranka v postopku razpolaga, torej za tiste, ki jih določa in podaljšuje sama.

Po presoji sodišča je 67. člen ZIL-1 možno uporabiti le v tistih primerih, kadar je prijavitelj zamudil rok za opravo kakšne obveznosti v postopku registracije, zaradi česar so ga doletele pravne posledice, postopek pa se zaradi zamude ni mogel nadaljevati.