124. člen ZIL-1

Začasna odredba in zavarovanje dokazov predlagatelju ne nudita enakovrstnega varstva. Namen postopka zavarovanja dokazov je izvedba tistih dokazov, glede katerih obstaja bojazen, da se pozneje ne bodo mogli izvesti ali da bo njihova izvedba pozneje težja. Institut začasne odredbe pa ni namenjen zagotavljanju izvedbe dokazov, ampak zavarovanju terjatve.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo oziroma se je opredelilo pomanjkljivo do zahtevka za predložitev dokazov na podlagi 112.a člena ZIL-1 in zahtevka za razkritje dokazov ali podatkov na podlagi 117. člena ZPOmK-2. Te presoje sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti že iz razloga, ker sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 124. člena ZIL-1), upnici pa sta vložili zgolj predlog za izdajo sklepa o zavarovanju dokazov, v katerem sta postavili zahtevek, da se odredi pregled oziroma izročitev listin (točka c) tretjega odstavka 124. člena ZIL-1). Nadalje pa tudi iz razloga, ki ga je navedlo že sodišče prve stopnje, in sicer, da upnici predložitve oziroma razkritja dokazov po navedenih dveh zakonskih določilih nista upravičeni zahtevati pred začetkom pravdnega postopka.

Pri odgovoru na vprašanje, kdaj steče rok iz točke b) 124.a člena ZIL-1 lahko pomaga ocena, ali bi na podlagi informacij, ki so mu na voljo, imetnik pravice verjetno uspel s predlogom za zavarovanje dokazov pod pogoji iz prvega odstavka 124. člena ZIL-1. V trenutku, ko je odgovor na slednje vprašanje pritrdilen, steče rok iz točke b) 124.a člena.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da se sklop podatkov iz predloga za zavarovanje dokazov razlikuje od sklopa podatkov iz predloga za izdajo začasne odredbe. Že njuna vsebinska primerjava izkazuje, da je varstvo, ki ga upnica uveljavlja s predlogom za izdajo začasne odredbe, širše od varstva, ki ga uveljavlja s predlogom za zavarovanje dokazov. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da začasna odredba in zavarovanje dokazov predlagatelju ne nudita enakovrstnega varstva.

Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen. Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami. Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj. Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke. V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določ

Predmet varstva modela po drugem odstavku 33. člena ZIL-1 je lahko videz izdelka, ki pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti, zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem. Vendar pa iz priloženih listin ne izhaja, v čem je zidni vložek po navedenih elementih iz drugega odstavka 33. člena ZIL-1 zaščiten z modelom z izjemo, da gre za zidni vložek iz plastike. Po določilu prvega odstavka 42. člena ZIL-1, se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z vsemi imeni, črke, številke, figurativni elementi, 3D dimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže in kombinacije barv, kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Z zelo povečevalnim pregledom je mogoče zaznati, da je na zidnem vložku tožene stranke znak SX, ki se nadaljuje še z dodatnimi podatki, ki pa so na 4 strani tožbe tako slabo vidni, v zajemu spletne strani tožene stranke pa sploh ne, da zapisa ni mogoče razb

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih. Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.

Če je dolžnik preko svojih spletnih strani brez soglasja imetnika znamke uporabljal zaščiteni znak, je v takšnih trditvah upnikov vsebovana izrecna oblika kršitvenega ravnanja, kot ga ZIL-1 določa v točki b) 2. odst. 47. čl. Odsotnosti protipravnosti ravnanja ni mogoče utemeljevati z ugotovitvijo, da je dolžnik ob uporabi zaščitenega znaka nakazal na nosilca zaščitene pravice. Predpostavka za nastanek avtorske pravice je avtorsko delo, ki je predmet varovanja. Upnika sta se v predlogu sklicevala v tem smislu na telefonski imenik kot bazo podatkov in računalniški program TIS za obe kategoriji. ZASP opredeljuje, da imata značaj avtorskega dela samo pod predpostavko, da je v njih izražen element lastne intelektualne stvaritve avtorja (1. odst. 8. čl. in 3. odst. 111. čl. ZASP). To pomeni, da baze podatkov in računalniški programi, ki tega elementa ne vsebujejo, ne morejo biti predmet avtorskopravne zaščite.