122.a člen ZIL-1

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo oziroma se je opredelilo pomanjkljivo do zahtevka za predložitev dokazov na podlagi 112.a člena ZIL-1 in zahtevka za razkritje dokazov ali podatkov na podlagi 117. člena ZPOmK-2. Te presoje sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti že iz razloga, ker sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 124. člena ZIL-1), upnici pa sta vložili zgolj predlog za izdajo sklepa o zavarovanju dokazov, v katerem sta postavili zahtevek, da se odredi pregled oziroma izročitev listin (točka c) tretjega odstavka 124. člena ZIL-1). Nadalje pa tudi iz razloga, ki ga je navedlo že sodišče prve stopnje, in sicer, da upnici predložitve oziroma razkritja dokazov po navedenih dveh zakonskih določilih nista upravičeni zahtevati pred začetkom pravdnega postopka.

Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen. Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami. Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj. Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke. V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določ

Znamke tožeče stranke so med drugim registrirane za storitve iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, in sicer za storitve skladiščenja, hrambe in transportiranja odpadnih olj in drugih za ljudi in okolje nevarnih odpadkov. In prav navedene storitve je na svojih bencinskih servisih opravljala tožena stranka s tem, ko je sporne zbiralnike uporabljala za zbiranje odpadnih olj, zaoljene plastične embalaže in zaoljenih krp. To je počela že v času poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., in tudi kasneje. Stališče tožene stranke, da znamk tožeče stranke ni kršila, ker zbiralnikov ni proizvedla, bi bilo pravilno le, če znamke tožeče stranke ne bi bile registrirane kot storitvene znamke, ampak bi bile registrirane le kot blagovne znamke za označevanje zbiralnikov. Uporaba zbiralnikov za storitve skladiščenja in hrambe odpadkov iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, brez dvoma pomeni uporabo, ki posega v bistveno funkcijo znamke, to je označevanje navedenih storitev z znamko. Tožeča stranka ima pravico tretjim osebam v gospodarskem prometu prepovedati uporabo svojih znamk za storitve, za katere so znamke registrirane. Na podlagi 122.a člena ZIL-1

Bistvo 122.a člena ZIL-1 je v tem, da lahko sodišče s sklepom naloži nasprotni stranki (kršitelju) predložitev dokaznih sredstev, ki so pri njej. S tem se eni stranki naloži razkritje dokaznih sredstev, do katerih bi sicer nasprotna stranka ne imela dostopa, če bi se uporabljale zgolj določbe ZPP. Takšno sodno naročilo mora biti v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice industrijske lastnine. Omejitev glede tega, na kaj se lahko takšen sklep nanaša, sicer ni: lahko se nanaša na katerikoli znak dejanskega stanu kršitve. Zakonodajnega motiva za uvedbo 122.a člena ZIL-1 vsaj v zvezi s patentom ni težko najti. Patent daje upravičenje, če gre za izdelek, tretjemu preprečiti izdelovanje, uporabo, ponujanje v prodajo, prodajo in uvažanje izdelka. Če kršitelj zgolj izdeluje izdelek v državi, v kateri ima imetnik patenta patentiran nek izum, je to samo po sebi prepovedano. Praviloma pa želi takšen izdelek spraviti v promet. Že prodajo na nacionalnem trgu je pogosto težko ugotoviti, zlasti še glede obsega. S prodajo v inozemstvo postane ugotavljanje kršitve le še mnogo težje, saj se izdelek lahko znajde na nepregledno velikem svetovnem trgu. Pretirano bi bilo pričakovati od imetnika pr