88. člen ZIKS-1

Oddaja v samico je skrajni ukrep in se lahko izreče le v postopku odločanja o disciplinskem prestopku in za določen čas (86., 87. in 88. člen ZIKS-1). Kriminalna preteklost in sklepanje o značajskih lastnostih, na katere se opira pritožba, ne zadostujejo. Po oceni, da okoliščine konkretne ogroženosti tožnika s strani A. A. pravosodnim policistom niso bile znane in jim niso mogle biti znane, da niso bile ugotovljene nepravilnosti glede hrambe pribora v sobi in da ukrepanje policistov ob napadu ni bilo nepravočasno ali neustrezno, je pravilen tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da toženka ni opustila dolžnega nadzora in da zato njeno ravnanje ni bilo protipravno.

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. Odločba o pogojnem odpustu je glede na vsebino 88. člena ZIKS-1 izdana po prostem preudarku, saj okoliščine, ki se upoštevajo pri pogojnem odpustu, niso naštete taksativno, temveč le primeroma. Pravno podlago za izpodbijano odločitev predstavlja pooblastilo, dano v sedmem odstavku 106. člena ZIKS-1, v skladu s katerim predsednik komisije v primeru, ko v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija verjetno ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oz. predlogu.

Tožnik je storil hujši disciplinski prestopek fizičnega napada na soobsojenca. Dejansko stanje v zadevi je ugotovljeno na podlagi dokazil, opravljena je bila tudi ustna obravnava. Tožnik je imel možnost navesti vse okoliščine v zvezi z očitanim disciplinskim prestopkom in se seznaniti se z vsemi okoliščinami, ugotovljenimi v tem postopku. Iz ugotovitev dejanskega stanja je nedvomno ugotovljeno, da je tožnik začel fizični konflikt in fizično napadel soobsojenca ter s tem storil hujši disciplinski postopek po 2. alineji drugega odstavka 87. člena ZIKS-1.

Nezakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena obsojenčeva vloga za pogojni odpust, ne more izhajati zgolj iz okoliščine, da se organ ni opredelil do vseh okoliščin, primeroma naštetih v zakonu. Bistveno je, da se je pri odločanju držal z zakonom predpisanega okvira, namreč presoje pričakovanja, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, in da je za svojo odločitev navedel ustrezne razloge.

Predlog za uvedbo disciplinskega postopka je bil podan po preteku petih delovnih dni, ki jih za vložitev tega predloga predpisuje prvi odstavek 92. člena ZIKS-1. Rok petih delovnih dni je po presoji sodišča zastaralni rok, na kar kaže sama dikcija zakonske določbe. Iz tega razloga se sodišče ne strinja z razlago tožene stranke, ki je v odločbi pritožbeni ugovor prekoračitve tega roka zavrnila z razlago, da gre za instrukcijski rok.

Tožnik je storil hujši disciplinski prestopek povzročitve materialne škode s tem, ko se je dne 11. 5. 2010 iz hude malomarnosti zaletel v vrata sodbe in jih pri tem poškodoval. Po 88. členu ZIKS-1 se sme disciplinska kazen izreči obsojencu za hujše disciplinske prestopke, med drugim je predvidena oddaja v samico do 21 dni s pravico do dela. Prvostopenjski organ je pri odmeri kazni kot oteževalno okoliščino upošteval, da je bil tožnik predhodno že disciplinsko obravnavan, posebnih olajševalnih okoliščin pa ni našel.