75. člen ZIKS-1

V obravnavanem primeru je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v času prestajanja zaporne kazni, zato sta za odvzem sredstev za elektronsko komunikacijo uporabljiva tudi 236.h v zvezi s 75. členom ZIKS-1 in 78. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, ki tovrstne situacije posebej določata. V konkretni zadevi je bil računalnik s strani pravosodnih policistov - zaradi suma zlorabe sredstva za elektronsko komuniciranje, ki je temeljila na anonimni prijavi - najprej dejansko odvzet na tej pravni podlagi. V nadaljnjo preiskavo elektronske naprave pa je obdolženec po predhodno danem pouku tudi privolil, česar vložnik niti ne izpodbija. Na tej točki postopka zato ni mogoče trditi, da so zbrani dokazi že na prvi pogled (prima facie) nedovoljeni.

Zmanjšano število oziroma obseg ugodnosti, ki jih za tožnika pomeni prestajanje kazni v strožjem režimu, po presoji sodišča samo po sebi ne more predstavljati nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škoda, kot to zatrjuje tožnik. Težko popravljiva škoda je resna škoda, ki mora presegati tisto stanje, ki pomeni sam učinek izvršitve upravnega akta. V nasprotnem primeru bi se namreč z institutom začasne odredbe zaobšla splošna ureditev, po kateri vložena tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Te škode pa tožnik niti ne zatrjuje in zato tudi ne dokaže, v čem bi mu tako zmanjšan obseg ugodnosti nenadomestljivo škodil.

Tožnik zmotno meni, da podaljšanje namestitve ni mogoče iz prvega razloga po 1. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1, to je zato, ker je podan sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Namestitev obsojenca v poseben prostor namreč ni avtomatična enkratna posledica suma, da je bilo storjeno tako kaznivo dejanje, temveč posledica okoliščin, ki so povezane s tako situacijo. Po presoji sodišča gre pri tem lahko za različne razloge, ki narekujejo namestitev v poseben prostor, med njimi pa je gotovo tudi hujša motnja, ki ga za mirno delo in počitek v zavodu za prestajanje kazni glede na okoliščine konkretne zadeve lahko povzroči sum, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje, in ki je kot samostojen razlog opredeljena tudi v 4. alineji prvega odstavka 236. člena ZIKS-1. Ker se tridesetdnevni rok za vložitev tožbe šteje najkasneje od prenehanja zatrjevanega posega v ustavno pravico, ta pa je po navedenem prenehal 11. 2. 2019, je tožnikova tožba, ki je bila vložena 27. 5. 2019, prepozna.

Odločanje o pravici do uporabe mobilnega telefona po petem odstavku 75. člena ZIKS-1 ne predstavlja odločanja v upravnem postopku. Pravno pomoč pa je mogoče dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve brezplačne pravne pomoči ne omogoča.

Tožnik mora na podlagi določb ZUS-1 ves čas upravnega spora od vložitve tožbe dalje izkazovati pravni interes (pravno korist), in ker je njegov pravni interes za rešitev zadeve s spremembo 75. člena ZIKS-1 prenehal, sodišče nima več zakonske podlage, da bi postopek nadaljevalo. Pravni položaj tožnika po spremembi ZIKS-1, ki je začela veljati 10. 3. 2018, se tudi ob zanj ugodni odločitvi ne bi mogel spremeniti.

Sodišče sme izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopustiti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predložil ustrezna dokazila svojega delodajalca ali pristojne izobraževalne obveznosti. V konkretnem primeru teža kaznivega dejanja, predkaznovanost, kršitev hišnega reda v Zavodu za prestajanje kazni zapora, utemeljujejo presojo, da predlagani način izvršitve kazni zapora ni smotrn in ni upravičen, ker obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil, tudi če bi bila točna pritožbena trditev obsojenčevih zagovornikov o zaposlenosti obsojenca v tujini, kateremu je že več kot eno leto odvzeta prostost.

Obstoj, pogostnost in način komunikacije med pooblaščencem in stranko je stvar njunega notranjega razmerja. Zato onemogočena komunikacija zaradi zatrjevanega toženkinega prestajanja kazni zapora, na katero se sklicuje toženkin pooblaščenec v pritožbi, ne vpliva na zastopanje stranke navzven v odnosu do sodišča, stranka pa s sklicevanjem na ta razlog ne more preprečiti nastanka posledic (umika pritožbe, zavrženja predloga za odlog plačila sodne takse). V konkretnem primeru tveganje za motnjo v komunikaciji brez dvoma nosi toženka.

Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu omejen in sicer sodišče preveri zgolj, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. To pa je mogoče presoditi samo, če iz izdanega akta izhajajo razlogi, ki so bili odločilni za odločitev, utemeljeni z dokazi oziroma s podatki, relevantnimi za odločitev. V izpodbijani odločbi pa ni navedenih nobenih razlogov o tem, zakaj je organ štel, da je (ravno) dvomesečna prepoved telefoniranja primerna sankcija za kršitev, kot se tožniku očita. Ne zadošča namreč zgolj pavšalna navedba, da je sankcija izrečena v skladu z opozorilom, ne da bi bilo to kakorkoli obrazloženo.

Glede na določbo 5. odstavka 75. člena ZIKS-1 je pogoj, pod katerim lahko direktor zavoda odobri obsojencu uporabo elektronskih komunikacij izključeno oz. onemogočeno ogrožanje varnosti v zavodu in izven njega. Prav zaradi zadostitve temu pogoju pa je v istem odstavku tega člena določeno tudi, da podrobnejše pogoje in tehnične možnosti za uporabo teh sredstev predpiše minister. Podrobnejši pogoji za uporabo teh sredstev sicer še niso predpisani, vendar to po presoji sodišča ne predstavlja ovire, da bi direktor zavoda v posameznem primeru dopustil uporabo elektronskih komunikacij, če z izvajanjem teh komunikacij ne bi bila ogrožena varnost v zavodu in izven njega. Glede na citirano določbo odloča o dovolitvi uporabe elektronskih komunikacij direktor zavoda po prostem preudarku, pri čemer mora biti izpolnjen pogoj, da z uporabo elektronskih komunikacij ni ogrožena varnost v zavodu in izven njega, kar pomeni tudi, da ni podana nevarnost za kakršnokoli zlorabo teh komunikacij. Za vzdrževanje reda in discipline v zavodu lahko direktor po prostem preudarku uvede tudi ukrepe varovanja s snemanjem in shranjevanjem telefonskih klicev in drugih elektronskih komunikacij.

Ker 2. odstavek 75. člena ZIKS določa, da se lahko obsojencu prepovejo telefonski pogovori, če to narekujejo varnostni razlogi za ohranitev reda in discipline v zavodu in ker tožnik tudi ne izpodbija, da je bil ocenjen kot varnostno zahtevnejši zaradi izrazite begosumnosti, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.