73. člen ZIKS-1

Brezplačna pravna pomoč se dodeli za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva. Glede na to brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni postopki, kar velja npr. za upravne postopke in vse druge postopke, urejene s posebnimi predpisi.

Brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni postopki, kar velja npr. za upravne postopke in vse druge postopke, urejene s posebnimi predpisi. Brezplačne pravne pomoči tudi v obliki pravnega svetovanja za postopek po 85. členu ZIKS-1 ni mogoče dodeliti.

V primeru ugotavljanja pogojev za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, se ne ugotavlja izpolnjevanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej okoliščin in dejstev o zadevi, ki kažejo na verjetnost prosilčevega izgleda za uspeh oziroma pomembnost zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, vendar pa je ne glede na to organ dolžan tudi po uradni dolžnosti presojati primernost oblike in vsebine brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz drugega odstavka 26. člena ZBPP in drugega odstavka 28. člena ZBPP. Navedene določbe organu za brezplačno pravno pomoč nalagajo, da pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč presodi primernost zaprošene brezplačne pravne pomoči glede na pričakovani rezultat, ta pa se kaže v uresničevanju pravice od sodnega varstva. V skladu s četrtim odstavkom 85. člena ZIKS-1 je tožnik imel pravico vložiti pritožbo zoper odločitev direktorja zavoda, o kateri odloča generalni direktor, nato pa še na ministrstvo za pravosodje. Ker tožnik ni vložil pritožbe zoper odločitev direktorja o prepovedi stika z mediji, ni podlage za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, ki predvideva sodno varstvo v upravnem sporu, če n

Odločanje o dovolitvi stika z mediji po petem in šestem odstavku 73. člena ZIKS-1 ne predstavlja odločanja v upravnem postopku. Za upravno zadevo namreč gre, če je s predpisom določeno, da organ vodi upravni postopek (drugi odstavek 2. člena ZUP), kar pomeni, da postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. Enako velja za pravna sredstva po 85. členu ZIKS-1. Pravna sredstva po 85. členu ZIKS-1 so predvidena za druge kršitve pravic in druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, kar pomeni za vse druge, za katere ni predvideno sodno varstvo po 83. členu ZIKS-11. Ko gre za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, se ne ugotavlja izpolnjevanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej okoliščin in dejstev o zadevi, ki kažejo na verjetnost prosilčevega izgleda za uspeh oziroma pomembnost zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, vendar pa je ne glede na to organ dolžan tudi po uradni dolžnosti presojati primernost oblike in vsebine brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz drugega odstavka 26. člena ZBPP in drugega odstavka 28. člena ZBPP.

Pritožnikovo osebno dojemanje stanja v zaporu nima podlage v objektivnih okoliščinah, ki so bile takšne, da so pritožniku omogočale dostojno prestajanje zaporne kazni. Vsak odvzem svobode pa neizogibno spremljajo tudi neugodni občutki. Delo v času prestajanja kazni je pravica, ne pa obveznost obsojenega. Podaljšani in nenadzorovani obiski, niso vezani zgolj na opravljanje dela, ampak na celotno obnašanje obsojenca v času prestajanja kazni. Pritožnik nekritično prezre, da je delo izgubil po lastni krivdi, kar pomeni, da si ni prizadeval v procesu tretmajev oziroma prevzgoje in da so mu zato dodatne ugodnosti ukinili.

Obstoj, pogostnost in način komunikacije med pooblaščencem in stranko je stvar njunega notranjega razmerja. Zato onemogočena komunikacija zaradi zatrjevanega toženkinega prestajanja kazni zapora, na katero se sklicuje toženkin pooblaščenec v pritožbi, ne vpliva na zastopanje stranke navzven v odnosu do sodišča, stranka pa s sklicevanjem na ta razlog ne more preprečiti nastanka posledic (umika pritožbe, zavrženja predloga za odlog plačila sodne takse). V konkretnem primeru tveganje za motnjo v komunikaciji brez dvoma nosi toženka.

Iz v postopku ugotovljenih okoliščin izhaja, da bi obiski oziroma drugi stiki tožnika s pooblaščencem lahko ogrozili red ali varnost v zavodu, zato je odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi pravilna.