UPRS Sodba in sklep U 1521/2002

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi vodje službe za varnost in varovanje Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni z dne 20. 5. 2002, s katero so bili tožniku od dne 20. 5. 2002 prepovedani telefonski pogovori iz razlogov ohranitve reda in discipline v zavodu.

Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da tožnik v svoji pritožbi ni navedel razlogov, ki bi vplivali na drugačno odločitev. Tožena stranka navaja, da je iz podatkov osebnega spisa razvidno, da tožnik v priporu ni spoštoval določb Pravilnika o izvrševanju pripora in hišnega reda, dvakrat so ga dobili pri kopanju zidu, v katerega je enkrat že naredil luknjo, vendar se je v njej zagozdil, ko je hotel na prostost, prav tako je poskušal pobegniti iz spremstva. Tožena stranka zaključuje, da je mogoče trditi, da gre za begosumnega obsojenca, zato je izpodbijana odločba pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi kršitve določbe 1. odstavka 75. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana odločba krši ustavno določbo, ki zagotavlja telefonske pogovore z ožjimi družinskimi člani, pooblaščenci, konzularnimi predstavniki oziroma predstavniki uradnih organizacij. Telefonski pogovori se lahko prepovejo, če to narekujejo varnostni razlogi. Tožnik navaja, da je bil v zavod pripeljan 20. 5. 2002 in v tem času ni bil uveden zoper njega noben disciplinski postopek. To so pomanjkljivosti v odločbi, podana je tudi zmotna ugotovitev, da je tožnik begosumen. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in vrne v ponovno obravnavo. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je v zavodu nezaposlen.

Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, predložila je upravne spise.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo RS, ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/00, v nadaljevanju ZIKS-1) v 1. odstavku 75. člena določa, da je obsojencu treba omogočiti telefonske pogovore z ožjimi družinskimi člani, pooblaščencem, konzularnim predstavnikom oziroma predstavnikom uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev. Iz upravnih spisov izhaja, da je vodja službe za varnost in varovanje prepovedal telefonske pogovore tožniku na podlagi 2. odstavka 75. člena ZIKS-1, ki določa, da se lahko obsojencu prepove telefonske pogovore, če to narekujejo varnostni razlogi za ohranitev reda in discipline v zavodu. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pripeljan v ZPKZ Dob pri Mirni dne 17. 5. 2002 in ne 20. 5. 2002, kot tožnik navaja v tožbi. Tožnik je bil ocenjen kot varnostno zahtevnejši zaradi izrazite begosumnosti oziroma možnosti organiziranja bega ali pomoči drugim obsojencem za beg. Tožena stranka pa v svoji obrazložitvi povzema podatke iz osebnega spisa tožnika in meni, da na podlagi zaključnega poročila o priporniku izhaja, da gre za begosumnega obsojenca. Tožnik v tožbi ne izpodbija razlogov, ki jih je tožena stranka navedla v svoji obrazložitvi, niti ne izpodbija navedenih podatkov iz zaključnega poročila, v tožbi pa tudi ne navaja nasprotnega. Ker 2. odstavek 75. člena ZIKS določa, da se lahko obsojencu prepovejo telefonski pogovori, če to narekujejo varnostni razlogi za ohranitev reda in discipline v zavodu in ker tožnik tudi ne izpodbija, da je bil ocenjen kot varnostno zahtevnejši zaradi izrazite begosumnosti, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da je bila tožniku izdana odločba z dne 15. 7. 2002, s katero so se tožniku dovolili telefonski pogovori v skladu s 1. odstavkom 75. člena ZIKS-1 od 13. 7. 2002 dalje, ker je organ prve stopnje ugotovil, da so se spremenile okoliščine, zaradi katerih je bila izrečena prepoved. S tem so tožniku omogočeni telefonski pogovori po 1. odstavku 75. člena ZIKS-1 v celoti. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

K 2. točki izreka:

Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik na prestajanju zaporne kazni, tožnik pa je svoji prošnji priložil tudi potrdilo o stanju na računu dne 5. 8. 2002 v višini 10.000,00 SIT pri ZPKZ Dob pri Mirni. Sodišče je predlogu tožnika ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/00 in 93/01). Pri svoji odločitvi je sodišče upoštevalo stanje na tožnikovem računu, njegov status ter da je nezaposlen v ZPKZ Dob pri Mirni.