20. člen ZIKS-1

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je obsojenec, ki je državljan Romunije, ob položitvi varščine zavezal, da se ne bo izogibal kazenskemu pregonu ter svojega zadnjega bivališča v Romuniji ne bo zapuščal, na vsa vabila sodišča se bo odzval, saj bo sicer lahko zoper njega ponovno odrejen pripor. Opozorjen je bil tudi, da varščina pripade v korist proračuna Republike Slovenije, če pobegne oziroma se ne odzove vabilom in pozivom sodišča na morebiten nastop kazni. Po vročenem pozivu na prestajanje kazni v letu 2008 na naslov v Romuniji je obsojenec po pooblaščenem zagovorniku večkrat vložil prošnjo za odlog izvršitve kazni, zadnji prošnji pa sodišče prve stopnje ni ugodilo, zaradi česar bi moral obsojenec kazen zapora nastopiti 16. 6. 2016, vendar se na poziv sodišča na prestajanje kazni zapora, kljub obljubi, da se bo odzval vabilom, ni odzval, zaradi česar je sodišče zoper njega v letu 2016 razpisalo tiralico, mednarodno tiralico in izdalo evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP). Že v letu 2015 je sodišče prve stopnje pristojnim organom Romunije podalo zaprosilo za prenos izvršitve kazni zapora iz Republike Slovenije v Romunijo

Postopanje po citiranih določilih prvega odstavka 18. člena in prvega odstavka 20. člena ZIKS-1 s pozivanjem obsojenca na prestajanje kazni zapora, je prvo sodišče že izčrpalo s tem, ko je v predpisanem zakonskem osemdnevnem roku po prejemu pravnomočne in izvršljive sodbe ter na podlagi naloga z dne 8. 4. 2022, 19. 5. 2022 izdalo poziv obsojencu, da kazen v ZPKZ Maribor nastopi 20. 6. 2022.

Novela ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019, je namreč s spremembo tretjega odstavka 359. člena ZKP dodala ustrezno podlago za odločanje o režimu prestajanja (vrsti zavodskega oddelka). Ker pa je takšna možnost za sodišče predvidena zgolj za sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega (tretji odstavek 359. člena ZKP), medtem ko zakonodajalec slednje ni uredil tudi za primere, v katerih obdolženec poda predlog za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku po pravnomočnosti obsodilne sodbe, kot je to sicer urejeno za druge, taksativno navedene načine izvršitve kazni zapora v prvem odstavku 129.a člena ZKP, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku zavrglo, pravilna. Povedano drugače, ZKP vsebuje pravno podlago zgolj za odločanje sodišča o predlogu obdolženca za prestajanje kazni na odprtem oddelku ob izreku obsodilne sodbe, ne pa tudi za odločanje o kasnejših predlogih, torej predlogih, ki so bili vloženi po pravnomočnosti sodbe. O takšnih predlogih je po nastopu kazni zapora pristojen odločati direktor zavoda za prestajanja kazni zapora (81. člen ZIKS-1).

Tožnik je po prejemu poziva zaprosil za odlog nastopa kazni zapora in zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja zavrnjena, vložil pritožbo, kar v skladu z določbami 25. in 26. člena ZIKS-1 pomeni, da je bila s tem izvršitev kazni iz poziva zadržana, najprej do izdaje odločbe o prošnji in nato še do odločbe o pritožbi. O pritožbi je bilo odločeno že 22. 2. 2019 in torej še pred dnevom, ki je bil s pozivom določen za nastop kazni zapora. Vendar pa iz uradnega zaznamka z dne 7. 3. 2019 sledi, da je tožnik kot obsojenec odločbo o zavrnitvi vloge za odlog kazni zapora prejel šele 5. 3. 2019 in torej po dnevu nastopa kazni iz poziva.

Stališče, da je že določba KZ-1, veljavna pred novelo KZ-1C vsebovala primer, da zastaranje izvršitve kazni ne nastopi, če je obsojenec nedosegljiv oz. na begu pred nastopom kazni, ni pravilna. Določba 94. člena KZ-1 je bila jasna in ni dopuščala različnih interpretacij. Dopolnitev določbe 94. člena KZ-1 ni bila predlagana zaradi „boljše interpretacije“, ampak „z vidika boljšega spoštovanja načela pravne države iz 2. člena Ustave RS (pravna obveznost izvrševanja pravnomočnih kazenskih sodb) ter vsaj v delu tudi interesa do spoštovanja osebnega dostojanstva žrtev kaznivih dejanj“, kot je navedeno v predlogu novele KZ-1C. Določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 ter šestega 524. člena ZKP ne dajeta podlage za stališče, da je obsojenec nastopil in začel prestajati zaporno kazen že s trenutkom odvzema prostosti. To stališče je nevzdržno, saj bi pomenilo, da se v vseh primerih, ko je bila obsojencem začasno odvzeta prostost (pridržanje, pripor) pred ali po pravnomočnosti sodbe, šteje, da so že nastopili kazen in je nastopila situacija in 3. odstavka 94. člena KZ-1. To je nazadnje v nasprotju s 6. odstavkom 20. člena Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki jasno določ

Izvršilno sodišče lahko namesto poziva za nastop kazni odredi privedbo obsojenca, če njegovo dosedanje obnašanje, predvsem pa izmikanje udeležbi na posameznih procesnih dejanjih ali na podlagi drugih posebnih okoliščin kaže na nevarnost, da bi obsojenec pobegnil (tretji odstavek 20. člena ZIKS-1). V sodni praksi so zastopani strogi pogoji za vštevanje odvzema prostosti v zaporno kazen, in sicer v smislu, da se lahko všteva le odvzem prostosti, med izvršitvenim postopkom ali pripor ki je v zvezi z izvršenim kaznivim dejanjem, pri čemer mora odvzem prostosti ustrezati institutom odvzema prostosti v Republiki Sloveniji (npr. priporu, hišnemu priporu).

Glede na to, da je bil tožnik nesporno priveden na prestajanje kazni zapora, je po določbi drugega odstavka 22. člena ZIKS-1 dolžan plačati stroške privedbe, ki je temeljila na odločitvi pristojnega Okrožnega sodišča v Kopru, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 20. člena ZIKS-1 odredilo privedbo tožnika na prestajanje kazni zapora, ker kazni sam ni nastopil, kar med strankama niti ni sporno.

Na podlagi petega odstavka 20. člena ZIKS-1 se za začetek prestajanja kazni šteje dan zglasitve obsojenca (ki je na prostosti) v zavod, ko zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči. Drugače je v primeru, ko se obsojenec že nahaja na prestajanju druge zaporne kazni, ko se izrečena zaporna kazen izvrši z razporeditvijo na prestajanje kazni. Kot izhaja iz spisa opr. št. I KZ 2, je bila taka razporeditev opravljena dne 29.7.2010 pod opr. št. I KZ 3. Po oceni pritožbenega sodišča med prestajanjem druge zaporne kazni zastaranje izvršitve kazni na podlagi razporeditve obsojenca na prestajanje zaporne kazni po drugem odstavku 18. člena ZIKS-1 ne teče, torej je potrebno določbo 94. člena KZ-1 razlagati tako, da zastaranje izvršitve kazni ne teče (oziroma preneha teči) med izvršitvijo „te ali druge zaporne kazni“.

Sodišče je dolžno pripor odpraviti, če oceni, da ta ni več sorazmeren ukrep s tisto dobrino, ki naj se s priporom zavaruje. V konkretnem primeru je preiskovalni sodnik zoper osumljenca pripor odredil pred dnem domnevnega nastopa kazni osumljenca, zato pri odločanju o odreditvi pripora okoliščina, da je osumljenec takrat že imel poziv za nastop kazni, ni mogla imeti nobene teže.