92. člen ZPIZ-1

V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost. Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem

Tožnik zaradi psihičnih težav od določenega dne dalje ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč je zmožen za delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Sodišče lahko prizna zavarovancu le tisto pravico, ki mu pripada po zakonu. V konkretnem primeru pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevanega dela z ljudmi. Tak je bil tudi tožbeni zahtevek, ko je tožnik uveljavljal, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ter z omejitvami za delo, kot jih je ugotovila izvedenka, od določenega dne dalje. Glede na tako postavljen tožbeni zahtevek ter ob dejstvu, da tožena stranka v izreku prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožniku ni priznala drugih omejitev pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku poleg omejitev, ki se nanašajo na njegovo psihično stanje, priznati tudi fizične omejitve, povezane z delom.

Pri tožniku je zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. Poleg fizičnih omejitev, ki so bile ugotovljene že v predsodnem postopku, so potrebne še dodatne omejitve in sicer lahko tožnik delo opravlja v prostorih, kjer so v bližini sanitarije ter je mogoča osebna higiena. Potrebna pa je tudi časovna razbremenitev, saj tožnik lahko opravlja delo le s polovico polnega delovnega časa, torej po 4 ure dnevno. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tudi samozaposlenemu zavarovancu (invalidu) po analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1, ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev, pripada pravica do nadomestila za invalidnost. ZPIZ-1 v 2. odst. 262. čl. izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo (kot v obravnavani zadevi), je pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.

Pri tožniku, invalidu III. kategorije s pravico do premestitve in pravico do nadomestila za invalidnost, je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, zato mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine. Toženec je tožniku od priznanja delne invalidske pokojnine dalje utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, saj sočasno ne more uživati dveh pravic.

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih svoje odločbe navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben. Odločitev o priznanju nadomestila za invalidnost je preuranjena, saj tožena stranka niti sodišči druge in prve stopnje doslej nista ugotavljali dejstev v smeri, katera dela, če sploh, tožnik ob ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti v svojem poklicu še naprej opr

ZPIZ-1 govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način poseg v s strani tožnice pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi prve odločbe o ugotovljeni invalidnosti in priznanju nadomestila. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačanega nadomestila za invalidnost bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanj nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi), v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.

Pri tožniku je v času, ko je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik, prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Ker tožnik še vedno lahko opravlja svojo dejavnost s polnim delovnim časom, ni pa zmožen za delo brez omejitev, se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela z omejitvami v okviru dejavnosti.

Določbi 93. in 94. člena ZPIZ-1 se že pri opredelitvi primerov, v katerih zavarovancu pripada ena ali druga pravica, izključujeta.

Čeprav je Ustavno sodišče v razlogih odločbe U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 navedlo, da glede na različno naravo kmetijske dejavnosti oziroma opravljanja dejavnosti samozaposlenega in dela pri delodajalcu pravice teh zavarovancev in delavcev niso nujno enake, pri čemer je omenilo zlasti pravico do premestitve, je ob izostanku ustrezne zakonske ureditve za samozaposlene, ki še vedno opravljajo delo in so zavarovani, v skladu s 3. členom ZS treba primerjati položaj delavca, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, in ki lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in ima prav zato tudi pravico do premestitve in drugih pravic, s položajem samozaposlenega, ki v okviru svojega poklica po ugotovitvi omejene zmožnosti začne opravljati drugo ustrezno delo v delokrogu svojega poklica, ne pa del, za katera v skladu z invalidsko odločbo ni več sposoben. Pravica do premestitve, ki jo že po naravi stvari ni mogoče zagotoviti pri samozaposlenih, za primerjavo obeh položajev ni bistvena, saj se ne glede na formalno zagotovitev razporeditve oz. sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar seveda pri

Kljub temu, da je tožnica pridobila nove pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer kot invalidka III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ni zakonita odločba toženca, da se tožnici ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker tožnica še ni bila premeščena na drugo delovno mesto, ampak je še vedno opravljala isto delo, na katero je bilo vezano nadomestilo za invalidnost.

Tožnik za kmetijsko dejavnost pod splošnimi pogoji ni zmožen, zmožen pa je, da v okviru kmetijske dejavnosti opravlja lažja dela s polnim delovnim časom, ker je pri njem delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Zato se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu v okviru kmetijske dejavnosti prizna pravica do dela z omejitvami s polnim delovnim časom.

Ker je toženec priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku zavrnil na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, po kateri lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, za katero je ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z ustavo, je odločitev toženca nepravilna in nezakonita. Če tožnik še lahko dela v svojem poklicu ter na podlagi ugotovitev, kakšna je njegova preostala delovna zmožnost, je zato treba ponovno odločiti o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Ustavno sodišče RS je odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo. Zato je odločba toženca, s katero tožniku samozaposlenemu zavarovancu, za katerega je ugotovil, da je invalid III. kategorije z omejeno zmanjšano delovno zmožnostjo, ker ni več zmožen opravljati dela, na katero je bil razporejen, oziroma ga je opravljal v času nastanka invalidnosti, lahko pa opravlja to delo le s časom, krajšim od polnega, vendar z omejitvijo del, in tožniku ni priznal pravic na podlagi invalidnosti, nepravilna in nezakonita.

Ustavno sodišče je razveljavilo 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem so zavarovanci iz 15. in 16. člena tega zakona (samozaposleni in kmetje) pridobili pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja le v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa so uveljavili pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če so izpolnjevali pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. Zato je odločitev toženca, da tožnik kot samostojni podjetnik in kot invalid III. kategorije, katerega delovna zmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in je s polnim delovnim časom zmožen za drugo lažje delo z določenimi omejitvami, na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 nima pravic iz invalidskega zavarovanja, nepravilna.

Ker se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja za tožnika začel po uveljaviti ZPIZ-1 (1. 1. 2003), predstavljajo pravno podlago za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja določbe ZPIZ-1 in ne določbe prej veljavnega ZPIZ, kljub temu da je invalidnost pri tožniku nastala v času veljavnosti ZPIZ (9. 10. 2002). Tožnik ima zato kot invalid III. kategorije, ki ni več zmožen opravljati svojega dela pod splošnimi pogoji, temveč so pri delu potrebne določene omejitve, pravico do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1 in ne do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu iz 133. člena ZPIZ.

Tožnica kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, ima, ker je izgubila delo brez svoje volje ali krive, pravico do povečane delne invalidske pokojnine za 40 %, nima pa pravice do nadomestila za invalidnost, zato je njen tožbeni zahtevek, da se ji poleg povečane delne invalidske pokojnine prizna tudi nadomestilo za invalidnost, neutemeljen.

Čeprav sta pravica do premestitve in pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega samostojni pravici, ni izključeno, da se ob pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega prizna tudi pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki ustreza preostali delovni zmožnosti, v primeru, ko so zaradi sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca podane dodatne omejitve, ki onemogočajo opravljanje dela pod splošnimi pogoji na delovnem mestu, na katerega je razporejen, v skrajšanem delovniku.