81. člen ZPIZ-1

Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki

V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali b

V skladu z 81. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Drugih pogojev ZPIZ-1 za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije ne določa. Pri tožniku, rojenemu 3. 11. 1965, je bilo ugotovljeno, da je prišlo določenega dne zaradi poškodbe izven dela do invalidnosti II. kategorije in da se tožnik glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Tožnik tako izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije po 81. členu ZPIZ-1, zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do poklicne rehabilitacije utemeljen.

Glede na definicijo svojega poklica, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1, se pri tožnici šteje za svoj poklic delo, ki ga je opravljala nazadnje, preden je bila spoznana za delovnega invalida III. kategorije, torej delo šolski pedagog in učiteljica geografije, za kar ima tudi izobrazbo, saj je po poklicu univerzitetna diplomirana pedagoginja in geografinja. Za njen poklic pa se štejejo tudi vsa dela, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, torej dela v okviru delokroga pedagoginje in geografinje in vsa dela, na katerih je pridobila dodatno usposobljenost in delovne izkušnje tekom zaposlitve. Pogoj za pridobitev poklicne rehabilitacije je ugotovljena II. kategorija invalidnosti. Ta je po 2. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Ker takšnega stanja sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo, je sklicevanje pritožbe na mnenje izvedenke glede rehabilitacije neutemeljeno. Tožnica je tekom postopka uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage

Tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu orodjar zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije in ima pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, vendar pa pri toženi stranki, ob upoštevanju omejitev, ni bilo ustrezno nobeno izmed delovnih mest. Tožena stranka je prejela pozitivno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita. Po določbi 81. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti, ki na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 55 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zato nima pravice do poklicne rehabilitacije.

Pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje svojega dela, torej dela, ki ga je opravljal do nastanka invalidnosti, vsaj s polovico polnega delovnega časa ali ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela (brez poklicne rehabilitacije), vsaj s polovico polnega delovnega časa. Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 52 let starosti, zato ji po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 ni zagotovljena pravica do poklicne rehabilitacije.

Tožnikova zmožnost za delo je zmanjšana za več kot 50 %, tako da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. ni več zmožen, zmožen pa je za drugo ustrezno delo z omejitvami, za katerega bi se lahko poklicno prekvalificiral. Razvrsti se ga v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije, ker še ni dopolnil 50 let starosti.

Izpodbijane odločbe tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno o prenehanju pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, saj so bile izdane zaradi kršitev pogodbe o poklicni rehabilitaciji, ker tožnik tožene stranke ni v določenih rokih ter popolno obveščal o opravljenih obveznostih iz pogodbe. Zato so odločbe zakonite.

Z odpravo prvostopenjske odločbe toženke, s katero so bile tožniku priznane pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije od 5. 1. 2009, je sodišče prve stopnje odločilo v škodo tožniku, saj je tožnika ob odpravi odločbe razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti šele od 16. 2. 2009. Prvostopenjsko odločbo bi moralo pustiti v veljavi za čas do 16. 2. 2009, do tedaj gredo tožniku pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije.

Tožnica je alergična na nikelj, ki je ubikvitaren alergen, ki se nahaja v številnih snoveh – v najrazličnejših izdelkih, kot so nikljeve spojine iz litine, v različnih kovinskih inštrumentih in strojih, zaponkah, nakitu, barvah in glazurah, umetnih smolah kot tudi v pralnih praških – tudi na tožničinem delovnem mestu šivilje. Iz tega razloga je tožnica upravičeno uveljavljala pravice iz naslova invalidnosti, konkretno pravico do poklicne rehabilitacije in usposobitev za drugo delo, ki je glede na njeno starost smotrna.

Ker je ustavno sodišče odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo, je za priznanje pravic tem zavarovancem potrebno smiselno upoštevati ureditev, ki velja za ostale zavarovance.

Tožnica ni zmožna delati na drugem delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti, njena zmožnost za opravljanje poklica pa je zmanjšana za več kot 50 %. Ker brez rehabilitacije v okviru svojega poklica ne more opravljati nobenega drugega dela, ta pa ji ni zagotovljena zaradi starosti in zaradi psihičnega stanja, se odpravi nezakonita dokončna odločba toženca (da je pri tožnici še vedno podana III. kategorija invalidnosti) in se tožnico razvrsti v II. kategorijo invalidnosti ter se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.