74. člen ZPIZ-1

V skladu s 75. členom ZPIZ-1 se invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, kot je opredeljen v 50. členu istega zakona in brez znižanja glede na starost. Pokojninska dajatev se v skladu z ZPIZ-1 v določenih odstotkih od pokojninske osnove odmeri glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, kadar je vzrok invalidnosti bolezen ali poškodba izven dela. Na isti način se odmeri tudi tedaj, kadar je invalidnost pri določenem zavarovancu posledica obeh vzrokov, kot v konkretnem primeru. Ker dejstvo, da invalidnost III. kategorije 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi poškodbe izven dela, ne pogojuje drugačne % odmere delne invalidske pokojnine, kot je bila priznana z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, je pritožba v tej smeri neutemeljena.

Višina invalidske pokojnine v primeru, če je invalidnost posledica bolezni (kot je to pri tožnici), ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Izjema je le, če dejanska pokojninska doba pri ženskah presega 38 let pokojninske dobe. Ker pokojninska doba, ki jo je dosegla tožnica, ne presega 38 let, invalidska pokojnina ne more preseči zneska, kot bi šel tožnici v primeru, če bi bila njena invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Odmerni odstotek za odmero invalidske pokojnine zaradi invalidnosti, nastale kot posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, v letu 2009 znaša 80 %, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja odmero invalidske pokojnine v višjem odmernem odstotku.

Če poškodba zapestja ni nastala kot poškodba pri delu, za obseg tožnikovih pravic niti ni bistveno, ali je njegova invalidnost posledica te poškodbe ali posledica bolezni, saj je v obeh primerih obseg pravic iz invalidskega zavarovanja enak. Glede na določbe 184. člena ZPP tožnik v pritožbenem in revizijskem postopku tožbenega zahtevka ne more širiti na priznanje višje stopnje invalidnosti.

Posttravmatska stresna motnja, ki po ugotovitvah izvedenke ni bila posledica enega samega dogodka oziroma ni obolenje, ki je neposredna ali izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela, itd., ne ustreza zakonski opredelitvi poškodbe pri delu. Ta opredelitev ni stvar dejanske ugotovitve, temveč pravne presoje, ki je v pristojnosti sodišča in ne izvedenke. Ker v seznamu poklicnih bolezni, ki je sestavni del Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni, posttravmatska stresna motnja ni opredeljena kot poklicna bolezen, ni pravne podlage za to, da bi bila tožniku ta bolezen priznana kot poklicna bolezen oziroma, da bi izven začrtanega pravnega okvira sodišče kar samo ugotavljalo, ali bi bila neka bolezen lahko poklicna bolezen oziroma bi lahko ustrezala opredelitvi takšne bolezni.