72. člen ZPIZ-1

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila za invalidnost priznana s 1.1. 2003, zato se za izračun pokojninske osnove upoštevajo podatki o plačah in nadomestilih plač do leta 2002. V tem letu se je na podlagi 406. člena ZPIZ-1 upoštevalo 13-letno najugodnejše povprečje. Pravico do invalidske pokojnine je tožnik uveljavljal v letu 2012. Glede na datum uveljavitve invalidske pokojnine so podlaga za izračun pokojninske osnove plače in nadomestila plač do leta 2011, ki predstavljajo 18-letno najugodnejše povprečje. Kot najboljše se izkaže povprečje od leta 1980 do leta 1997. Za preračun na raven leta 2011 je treba tako dobljene osnove preračunati še z valorizacijskimi količniki za leto 2011. Že iz teh razlogov, to je daljšega obdobja, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove, višine prejetih plač in denarnih nadomestil in drugačnih valorizacijskih količnikov, osnovi za odmero nadomestila za invalidnost in invalidsko pokojnino, uveljavljeni v različnih letih, ne moreta biti enaki.

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.

Sodišče prve stopnje je z delom izreka sodbe tožencu odredilo ponovno odmero invalidske pokojnine za določeno obdobje tako, da se poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še dodaten znesek. Ker je najugodnejša pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, upoštevnih iz določenega števila zaporednih let, lahko vedno le ena, je odredba tožencu, da pri ponovni odmeri invalidske pokojnine poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še določen znesek, nejasna in posledično neizvršljiva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Osnova za odmero delne invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti, to je 15. 11. 2012. Ob upoštevanju določb 39. in 406. člena ZPIZ-1 je bila tožnikova pokojninska osnova izračunana na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od 1984 do 2002. Delna invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu delna invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.

Po 72. členu ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine mora vdova med drugim ob smrti zavarovanca izpolniti predpisanih 53 let starosti oziroma vsaj 48 let, da lahko pri 53 letih pridobi pravico do vdovske pokojnine. Teh pogojev tožnica ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje niti pogoja starosti iz tretjega ali četrtega odstavka prehodne določbe 427. člena ZPIZ-1, po katerih bi ob smrti moža morala dopolniti 40 let starosti, da bi lahko pri 45 letih pridobila pravico do družinske pokojnine glede na 72. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92), če pa bi ji pravica do družinske pokojnine po pokojnem možu prenehala po dopolnjenem 45. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom, da bi lahko ob dopolnitvi te starosti ponovno pridobila istovrstno pokojninsko dajatev. Ker v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj starosti na strani zavarovanega družinskega člana, torej tožnice niti po ZPIZ-1 niti po ZPIZ-92, tožbeni zahtevek za odpravo pravilnih in zakonitih odločb iz predsodnega postopka in posledično zahtevek za vtoževano pravico do vdovske pokojnine, ni utemeljen.

Pri določitvi pokojninske osnove se plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanju povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Toženec je upošteval, da je bil tožnik v posameznih letih v bolniškem staležu, zato je skladno z določbo 3. odstavka 41. člena ZPIZ-1 za ta leta upošteval dohodke, ki jih je tožnik prejel v letu pred nastopom bolniškega staleža in tudi količnike iz prejšnjega obdobja. Zato v posameznem letu, če je bil tožnik določeno obdobje v bolniškem staležu, pride do različnih podatkov o dohodkih in tudi do različnih valorizacijskih količnikov.

Pravnomočna odločba o priznanju štetja dobe s povečanjem je dokončna in pravnomočna, zato jo je potrebno upoštevati pri odmeri delne invalidske pokojnine, ne glede na to, ali je odločitev v odločbi pravilna ali ne.

Tožniku je bila invalidska pokojnina že pravnomočno priznana in odmerjena. Zato je toženec zahtevo za novo odmero pokojnine, da se upoštevajo tudi zneski iz naslova dobička iz leta 1992, od katerega so bili plačani vsi prispevki in ki niso bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove, utemeljeno zavrgel.

Tožnik ima kot invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pravico do invalidske pokojnine. Ker pokojninska osnova, odmerjena na podlagi tožnikovih plač, znaša manj od zneska najnižje pokojninske osnove, se mu pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove.

Ker sodišče prve stopnje ni razčistilo nejasnosti med višino plač, ki izhajajo iz potrdila tožnikovega delodajalca, in podatki, ki jih je isti delodajalec sporočil tožencu na obrazcu M-4 za matično evidenco, temveč je izhajalo zgolj iz tega, da so podatki v matični evidenci pravilni, je dejansko stanje glede višine plače za izračun pokojninske osnove ostalo nepopolno ugotovljeno.

Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot se izračuna pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Ker ima tožnik krajšo zavarovalno dobo, kot je obdobje, iz katerega se upoštevajo plače oziroma zavarovalne osnove za izračun pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine, se mu invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov, ki jih je zavarovanec prejel oziroma je bil na njihovi podlagi zavarovan v času trajanja zavarovanja, razen iz koledarskega leta, v katerem je uveljavljena pravica do invalidske pokojnine.

Pri ugotavljanju pokojninske dobe sta sodišče prve stopnje in toženec pravilno upoštevala tiste podatke, ki so evidentirani v matični evidenci. Da bi se v pokojninsko dobo nadalje vštelo še obdobje izbrisa iz evidence stalnega prebivališča, za kar se zavzema tožnik, pa ni nikakršne podlage.

Dejstvo, da tožnik meni, da mu je odmerjena prenizka invalidska pokojnina, ne more biti razlog za oporekanje ugotovljeni invalidnosti I. kategorije. Socialna varnost se mu kot uživalcu invalidske pokojnine, ob izpolnjenih pogojih, lahko zagotavlja z drugimi dajatvami, na primer z varstvenim dodatkom.

Tožena stranka je tožnici – invalidki I. kategorije – pravico do invalidske pokojnine, kar vključuje pravico do izplačila, pravilno priznala od prvega dne po prenehanju zavarovanja (po prenehanju delovnega razmerja) dalje.

Sodišče prve stopnje je začasno odločbo in z njo v zvezi dokončno odločbo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost neutemeljeno odpravilo in kot argument za odločitev navedlo nejasnost. Nejasnosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj iz izreka omenjene odločbe (ter tudi iz obrazložitve) jasno izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki se zavarovancu prizna ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti, če je (kot tožnik) zmožen za delo s polnim delovnim časom. Nadalje iz izreka izhaja, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo.

Tožnica je v spornem obdobju prejemala 100 % nadomestilo plače zaradi usposabljanja za ustrezno delo pri delodajalcu, zato ji je tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPIZ-1 pri izračunu pokojninske osnove za čas poklicne rehabilitacije pravilno upoštevala plačo oziroma osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.