VDSS sklep Psp 573/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 22. 4. 2011 in z dne 22. 11. 2010 ter, da se ji prizna pravica do invalidnine za 2. stopnjo telesne okvare nastale dne 26. 2. 2010 kot posledica bolezni in se ji od navedenega dne dalje izplačuje invalidnina oziroma se ji že zapadli zneski invalidnine izplačajo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnejo stroški tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, ker je obrazložitev in zaključek sodišča prve stopnje v diametralnem nasprotju glede na listinsko dokumentacijo, posebej pa glede na izvedensko mnenje A.A. - nevrologa. Ta je menil, da je pri tožnici zaradi homonimno hemianpsio desno v razmerju 50 % in vaskularne demence (multiinfarktna demenca) posledica številnih IC po poglavju III. tč. 9. 30 % podana skupna telesna okvara v višini 80 %. Poudarja, da je izvedenec tisti, ki je šolan za tovrstno področje in da ni nobene podlage, da bi sodnik sam po laični presoji demantiral izvedensko mnenje. Meni, da je odločitev sodišča preuranjena, da je zato v konkretnem primeru podana tudi bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj je sodišče samovoljno in napačno razlagalo izvedensko mnenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu s 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je odločitev najmanj preuranjena. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 22. 4. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 22. 11. 2010, s katero je odločil, da ima tožnica pravico do invalidnine za 6. stopnjo telesne okvare, nastale 26. 2. 2010, kot posledica bolezni in ji odmeril invalidnino v znesku 39,95 EUR na mesec in odločil, da se izplačuje od 26. 2. 2010 dalje. Sporna pa je višina telesne okvare, saj je tožnica prepričana, da je pri njej podana najmanj 80 % telesna okvara.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po 1. odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 3. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister, pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar. Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam telesnih okvar, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam).

Posamezno telesno okvaro je tako mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Sporazumu. V kolikor določena stanja v Sporazumu niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlaga za priznanje pravice do invalidnine. Drugačno stališče je zmotno in nima podlage v 143. členu in ostalih citiranih določbah ZPIZ-1.

Za razjasnitev sporne zadeve o vrsti, višini in datumu telesnih okvar oziroma skupne telesne okvare, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista nevrologa. Ta je menil, da gre pri tožnici za homonimno hemianpsio desno, ki je posledica bolezni po poglavju II. B točka 11.b v višini 50 % in za vaskularno demenco (multiinfarktna demenca) kot posledica številnih ICV-jev po poglavju III. tč. 9 v višini 30 % oziroma znaša skupen odstotek obeh telesnih okvar 80 %. Datum prve telesne okvare je 26. 10. 2010 ter druge telesne okvare 15. 7. 2011.

S takšnim mnenjem je tožnica soglašala, toženec pa se je z izvedenskim mnenjem strinjal v delu, v katerem izvedenec ugotavlja izpade v področju vidnega polja, kar utemeljuje 50 % telesno okvaro po poglavju II. B, tč. 11 b zaradi bolezni od 26. 10. 2010 ter v delu, da pri tožnici ni telesne okvare na desnih okončinah. Ne strinja pa se, da je izvedenec ugotovil tudi vaskularno multiinfarktno demenco z zmerno močno kognitivno prizadetostjo, prizadetostjo pozornosti in spomina ter močno psihoorgansko prizadetostjo v čustveni sferi s psihomotorno zavrtostjo v okviru organske depresije in anksioznosti ter opisano vaskularno demenco, ki je posledica številnih možganskih kapi, ocenil kot 30 % telesno okvaro po poglavju III. tč. 9. Meni, da ni mogoče podati telesne okvare zaradi psihičnih motenj niti po poglavju III. tč. 9 niti po drugih točkah veljavnega Seznama. Poudarja, da v veljavnem Seznamu telesnih okvar v poglavju III., tč. 9 (posledice obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema) ni podlage za telesno okvaro zaradi motenj višjih psihičnih funkcij. Telesna okvara je podana samo glede na težo nevroloških izpadov. Prav tako se ne strinja z načinom seštevanja dveh telesnih okvar, ki ga je uporabil sodni izvedenec, ker pri tem ni upošteval navodil veljavnega Seznama, ki v poglavju XI. tč. 1 b določa seštevanje dveh ali več telesnih okvar.

Spornih vprašanj navedenih v pripombah pa sodišče prve stopnje z izvedencem ni razčistilo tako, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožba pravilno povzema tč. 9 III. poglavja Seznama in opozarja, da se telesne okvare po tej točki nanašajo na posledico obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema glede na težo nevroloških motenj. Razen tega je v zvezi z 8. in 9. tč. tega poglavja dodatno navedeno, da se nanašajo tudi na bulbarne in psevdobulbarne paralize, difuzne in druge lezije in motnje centralnega živčnega sistema ter na vse druge motnje tega sistema, ki niso navedene v 1. do 7. tč. tega poglavja. Določbe 9. tč. pa se nanašajo tudi na posledice obolenj ali poškodb hrbteničnega mozga, ki niso zajete v 1. do 8. tč. tega poglavja (glede na težo nevroloških motenj). Pri določanju odstotka telesne okvare se za te primere upošteva tudi funkcija sfinktra. Odstotek telesne okvare po 8. in 9. tč. tega poglavja se glede na velik razpon določi analogno glede na stopnjo okvare funkcij iz 1. do 7. tč. tega poglavja.

Ker se toženec ne strinja, da je izvedenec pri tožnici za ugotovljeno vaskularno demenco določil 30 % telesno okvaro, na podlagi 9. točke III. poglavja Seznama, saj meni, da se ta točka III. poglavja in niti druge točke Seznama, ne nanašajo na motnje višjih psihičnih funkcij, med katere po njegovem sodi vaskularna demenca, bo sodišče v ponovljenem postopku z izvedencem razčistilo: za kakšno obolenje ali poškodbo centralnega živčnega sistema gre pri tožnici, do kakšnih posledic in če do kakšnih (ki niso navedene v ostalih točkah), je zaradi ugotovljenega obolenja ali poškodb prišlo in ali gre pri vaskularni demenci za nevrološke motnje ali pa za motnje višjih psihičnih funkcij. Potem, ko bo razčistilo sporna vprašanja, bo s pomočjo izvedenca presodilo, ali je pri tožnici podan dejanski stan iz 9. tč. III. poglavja in podlaga za oceno 30 % telesne okvare. V 9. tč. III. poglavja se posledice obolenj ali poškodb kot telesne okvare v določenem razponu od 30 do 100 % ocenjujejo le glede na težo nevroloških motenj, ne pa zaradi psihičnih motenj. Zato je potrebno jasno opredeliti, ali je vaskularna demenca nevrološka ali psihična motnja.

V pripombah na mnenje, se toženec ne strinja tudi z načinom seštevanja telesnih okvar. Po XI. poglavju Seznama se skupen odstotek dveh ali več telesnih okvar določi tako, da se najvišji odstotek posamične telesne okvare poveča po 10 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 % ali 30 % oziroma se poveča za 20 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 50 % ali več. Zato bo sodišče v ponovljenem postopku, kolikor bo to potrebno, razčistilo tudi to vprašanje.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni pa odločalo o stroških pritožbe, ker jih tožnica ni konkretizirala. Ko bo sodišče z izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca razčistilo sporna vprašanja v navedeni smeri, bo ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in na podlagi ZPIZ-1 v povezavi s Seznamom, utemeljenost tožbenega zahtevka.