252. člen ZPIZ-1

Tožba zoper dokončno odločbo toženca je bila vložena po izteku zakonsko določenega roka (30 dni od vročitve odločbe), zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo „pajkista“, ki ga je opravljal, temveč za dela na drugem, fizično lažjem delovnem mestu, ki ni terensko, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Ker pri tožniku ni dokazano, da tožnik do konca predsodnega postopka ne bi bil več zmožen za organizirano pridobitno delo, oz. da pri njem ne bi bilo preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Rok za vložitev tožbe je procesni rok, zato je vrnitev v prejšnje stanje dopustna, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZPP, torej, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno in če je utemeljen. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da rok za vložitev tožbe predstavlja materialno pravni rok in zato vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodno varstvo je v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper nosilca pravic obveznega pokojninskega zavarovanja. Nosilec pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (10. člen ZPIZ-1) in je le zoper njega kot subjekta zatrjevane obveznosti mogoče uveljavljati pravice iz obveznega zavarovanja in s temi pravicami povezanimi dejstvi, kot je tudi vzrok nastale invalidnosti. Ker drugo tožena stranka ni nosilec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo dokončnih upravnih odločb o uveljavljanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, izdanih s strani prvo tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.

Zavarovanci morajo sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljati v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji (čl. 252/2 ZPIZ-1). Enako določbo vsebuje tudi ZDSS-1, ki v 1. odstavku 72. člena določa, da se tožba v sodno socialnem sporu lahko vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Tožnik je vložil tožbo po preteku 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka, zato je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, kot tudi glede na 75. člen ZDSS-1, tožba zakonito zavržena.

Tožnik tožbe ni vložil v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta (252. člen ZPIZ-1 in 72. člen ZDSS-1). Zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo (75. člen ZDSS-1).

Zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine je bila s prvostopenjskim upravnim aktom zakonito zavržena, saj je bilo o isti zahtevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila. S pravnomočno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine kljub ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, ker je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe.

Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno

Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev, da se v pokojninsko osnovo vštevajo plače oz. nadomestila plače za določeno obdobje. Tožnica nima pravnega interesa za vodenje socialnega spora, saj sploh ne gre za uveljavljanje katere od pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. O pravici do starostne pokojnine in o njeni višini je bilo odločeno z odločbo, pokojnina pa je bila odmerjena od pokojninske osnove, oblikovane na podlagi povprečja plač in nadomestil iz določenega časovnega obdobja. V kolikor bi tožnica štela, da je bila starostna pokojnina odmerjena od nepravilne pokojninske osnove, bi lahko vložila pritožbo v upravnem postopku ter nato zoper dokončno odločbo sprožila še socialni spor. Ker tega ni storila, višine starostne pokojnine, ki je odmerjena v dokončni in pravnomočni odločbi, z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom za vštetje plač za določeno obdobje v pokojninsko osnovo ni mogoče spremeniti. Z vodenjem predmetnega spora si torej pravnega položaja ne more izboljšati, zato je njeno tožbo, v skladu z 274. čl. ZPP, potrebno zavreči.

Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Ločiti je treba nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od zakrivljenih nezakonitih ravnanj, ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi – da je torej protipravno.

Tožba zoper dokončno odločbo toženca, ki je na sodišče prispela po izteku 30 dni od vročitve odločbe, je prepozna, zato se zavrže, čeprav je bila pri tožencu vložena še pred iztekom roka. Tožnik se na nevednost oziroma očitno pomoto pri vložitvi tožbe ni skliceval.

Tožba, vložena po izteku roka (30 dni od vročitve dokončne odločbe), je prepozna, zato se zavrže.

Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, zato je tožba, ki je vložena po izteku tega roka, prepozna. Tožnikovo sklicevanje na težko zdravstveno stanje na rešitev zadeve nima vpliva.

Pri presoji, ali je bila tožba vložena pravočasno (v 30-dnevnem roku od prejema dokončne odločbe toženca), je bistveno, kdaj je bila tožba vložena na sodišče. Morebitne vložitve vloge na nepristojen organ (toženca) ni mogoče upoštevati, saj je bil tožnik v pravnem pouku pravilno poučen, v katerem roku in na kateri naslov mora vložiti tožbo.

Ker je bila tožba priporočeno poslana na pravilen naslov, ki je bil celo naveden v pravnem pouku, po poteku 30-dnevnega roka, je bila tožba kot prepozna pravilno zavržena.

Ker sodišče zaradi zamude roka za vložitev tožbe zadeve ni obravnavalo po vsebini (ampak je tožbo zavrglo), so pritožbene navedbe, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, za odločitev pravno irelevantne. Ima pa tožnik v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja možnost, da sam oziroma preko osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Tožnica (po pooblaščencu) je tožbo, ki je bila sicer naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s priporočeno pošiljko poslala na naslov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (tožene stranke). Tožena stranka je nato tožbo posredovala Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, na sodišče je tožba prispela po izteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe. Takšna tožba se zavrže, saj ni mogoče šteti, da je tožnica zaradi očitne pomote tožbo poslala na napačen naslov (na naslov nepristojnega sodišča).

Ker za presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta (zaradi zamude roka za vložitev tožbe) niso izpolnjene procesne predpostavke, tožnik svojih zahtevkov v zvezi s priznanjem pravic iz pokojninskega zavarovanja ne more uveljavljati pred sodiščem, ampak eventualno s ponovno zahtevo pri toženi stranki.

Tožnici je bil dokončni akt toženca pravilno vročen dne 25. 1. 2011, tožba pa je bila pri sodišču vložena dne 3. 3. 2011. Ker je tedaj 30-dnevni rok za vložitev tožbe že potekel, je sodišče prve stopnje tožbo kot prepozno utemeljeno zavrglo.

Prekluzivni materialni rok za vložitev tožbe se lahko podaljša samo za poštni tek, ne pa iz drugih razlogov. Zaradi zamude takšnega roka tudi ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje.