162. člen ZPIZ-1

Tožnik ni bil več prijavljen na zavodu za zaposlovanje, zato je toženec pravilno izdal izpodbijano odločbo in ustavil izplačevanje nadomestila. Nadomestilo za invalidnost se izplačuje le za čas, ko je zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

Tožnik je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja. Za novo delovno dovoljenje oziroma podaljšanje delovnega dovoljenja pa po izteku tega ni zaprosil, čeprav mu je toženec še pred izbrisom iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka delovnega dovoljenja priznal nadomestilo za invalidnost z odločbo z dne 22. 1. 2013, od dneva priznane pravice do nadomestila za invalidnost pa do izdaje odločbe z dne 16. 5. 2013, s katero je toženec tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje te dajatve, pa je imel tožnik tudi dovolj časa, da bi si ob zagotovljenem nadomestilu za invalidnost lahko uredil svoj status in preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Na podlagi navedenega se pokaže, da so razlogi, zaradi katerih je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, na strani tožnika in da mu je toženec na podlagi 162. člena ZPIZ-1 utemeljeno z izpodbijanima odločbama, ki sta pravilni in zakoniti, z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost.

Pravica je priznana za čas, ko uživalec izpolnjuje zakonsko določene pogoje, saj gre za javno pravno naravo pravic in je podan javni interes za pravilno, zakonito in racionalno porabo sredstev. Vendar je pri tem treba spoštovati predpisan postopek in o novo nastalih okoliščinah izdati ustrezno odločbo, s katero se lahko že priznana pravica spremeni ali izgubi. S tem, ko je bila nova zahteva tožeče stranke zavrnjena, to ne pomeni avtomatično, da nima nobene pravice več, kot to zatrjuje tožena stranka.

Pogoj za izplačilo nadomestila za invalidnost na podlagi 162. člena ZPIZ-1 je prijava na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Glede na to, da tožnik od 29. 1. 2013 dalje ni bil več prijavljen v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje, mu je tožena stranka s tem dnem pravilno ustavila izplačilo nadomestila za invalidnost.

Ker tožnik pravice do delne invalidske pokojnine ni pridobil, še manj izplačila delne invalidske pokojnine, bi bilo nesprejemljivo, da mu do takrat ne bi pripadalo nadomestilo v polnem obsegu. Pri tem ni pomembna (sicer nekoliko nejasna) formulacija odločb imenovanega zdravnika v spornem obdobju.

Tožnik, prejemnik denarnega nadomestila za invalidnost, je bil z dnem 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb oziroma v evidenci ni bil več prijavljen. V 162. členu ZPIZ-1 je določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Toženec je ravnal v skladu s 162. členom ZPIZ-1, ko je tožniku z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, saj tožnik ni več izpolnjeval pogojev za prejemanje nadomestila za invalidnost.

Pogoj za pridobitev pravic za brezposelne invalide je prijava pri zavodu za zaposlovanje ter izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnik invalid III. kategorije se kot tujec brez veljavnega delovnega dovoljenja ne more prijaviti pri zavodu kot brezposelna oseba, zato nima pravice do nadomestila za invalidnost.

Za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja za nazaj v rednem postopku tožena stranka nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. To sicer ne pomeni, da takšne odločba za naprej ne bi smela izdati in da bi bila tudi takšna odločba že sama po sebi nična – vendar kot navedeno le z veljavnostjo v naprej in z deklariranjem dejstva, da je podlaga za izplačevanje, ki izhaja že iz zakona, prenehala.

Z odpravo prvostopenjske odločbe toženke, s katero so bile tožniku priznane pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije od 5. 1. 2009, je sodišče prve stopnje odločilo v škodo tožniku, saj je tožnika ob odpravi odločbe razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti šele od 16. 2. 2009. Prvostopenjsko odločbo bi moralo pustiti v veljavi za čas do 16. 2. 2009, do tedaj gredo tožniku pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije.

Ker se tožnik po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, je toženka utemeljeno odločila, da se mu ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine.

Toženec z odločitvijo o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost za nazaj od 1. 1. 2006, ker je bil tožnik v delovnem sporu reintegriran v delovno razmerje, sicer ni posegel v pravnomočno odločbo z dne 31. 8. 2006, s katero je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost za čas od 1. 1. 2006 dalje, vendar je takšna odločitev nezakonita zato, ker je tožnik s prijavo v evidenco brezposelnih in izpolnjevanjem obveznosti po predpisih o zaposlovanju izpolnil pogoje za izplačevanje nadomestila za invalidnost tudi od 1. 1. 2006 dalje.

Nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, se ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

S tem, ko je bila tožnica izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, ni izgubila pravice do nadomestila za invalidnost, ampak se ji nadomestilo za invalidnost v tem obdobju le ne izplačuje oz. je dolžna (neupravičeno) prejete zneske vrniti.