114. člen ZPIZ-1

Pokojni zavarovanec je bil starejši od 58 let, vendar je bila revidentka s pokojnikom v zakonski zvezi manj kot eno leto, zato ni upravičena do vdovske pokojnine po določbi četrtega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Prav tako ni upravičena do vdovske pokojnine po določbi 114. člena ZPIZ-1, saj je bila s pokojnim zavarovancem v zunajzakonski skupnosti manj kot tri leta.

Zunajzakonska skupnost med pokojnim in tožnico je trajala 11 mesecev in 22 dni, kar pa ne zadošča za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-, po katerem mora zunajzakonska skupnost med zavarovancem in osebo, ki uveljavlja pravico do vdovske pokojnine, obstajati vsaj tri leta pred smrtjo zavarovanca. Zato tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine po pokojnem.

Tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker ni dokazala obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim zavarovancem.

Med tožnico in pokojnim ni obstajala zunajzakonska skupnost kot to določa 114. člen ZPIZ-1, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine in je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.

V 114. členu ZPIZ-1 je določeno, da ob pogojih iz 110. člena ZPIZ-1 pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja 3 leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Tožnica in pokojni sta bila poročena. Kasneje sta se zaradi težav pokojnega z alkoholom razvezala. Imata dva skupna otroka. Po razvezi se je njun odnos bistveno spremenil (pokojni mož je ponovno začel sodelovati in tožnici pomagati, h gospodinjstvu je prispeval s svojim delom in denarjem, ...). Med tožnico in pokojnim je nastala izvenzakonska skupnost. Ker so bili podani vsi pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Med tožnico in njenim bivšim možem so obstajali vsi elementi izvenzakonske skupnosti (med njima je po razvezi zakonske zveze obstajala čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, vzajemna pomoč, šlo pa je tudi za ekonomsko skupnost partnerjev) ter s tem pogoji iz 114. člena ter iz 1. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljen.

Sodišče je pravilno zaključilo, da je pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti tudi skupno bivanje oziroma skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju oziroma stanovanjski hiši, razen če za (začasno) ločeno bivanje obstajajo opravičljivi razlogi. Glede na določbe ZPIZ-1 bi moralo biti tako skupno življenje podano vsaj tri leta pred smrtjo zavarovanca, oziroma vsaj eno leto, če imata oziroma sta imela osebi v zunajzakonski skupnosti skupnega otroka.

ZPIZ-1 zunajzakonsko skupnost in zakonsko zvezo v pravnih posledicah izenačuje zgolj pod pogoji iz 114. čl. ZPIZ-1, torej takrat, ko ta skupnost ob nastanku zavarovalnega primera (torej smrti zavarovanca) dejansko še obstaja, ne pa tudi v primeru, ko življenjska skupnost razpade pred smrtjo zavarovanca, zato tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati ne glede na upravičenost do preživnine, dogovorjene v času obstoja zunajzakonske skupnosti.

Tožnica in pokojni nista skupaj prebivala v obdobju zadnjih treh let oziroma v zadnjem letu pred njegovo smrtjo. Med njima torej v tem času ni bilo življenjske skupnosti. Zaradi neobstoja zunajzakonske skupnosti tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine (114. člen ZPIZ-1).

Z zahtevo, da se obnovi postopek, v katerem je toženec zunajzakonski partnerici tožnikovega očeta priznal pravico do vdovske pokojnine, tožnik ne uveljavlja nobene svoje pravice, ki bi mu šla na podlagi ZPIZ-1, zato je toženec zahtevo utemeljeno zavrgel. Ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti kot predhodno vprašanje v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ima pravni učinek le v tem postopku.

Tožena stranka je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljeno zavrnila, saj je bilo v času, ko je tožnica zahtevo vložila, s pravnomočno sodbo že odločeno, da razmerja med pokojnim zavarovancem in tožnico ni mogoče kvalificirati kot življenjsko skupnost, ki bi bila v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.

Ker sta prejemnika vdovske pokojnine, ki jima je pravica do le-te prenehala, ob izpolnjenih drugih pogojih v povsem enakem položaju neodvisno od tega, ali sta vdovsko pokojnino pridobila na podlagi zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti s pokojnim zavarovancem, je treba tudi za prejemnika (predhodne) vdovske pokojnine, pridobljene na podlagi zunajzakonske skupnosti, glede pravice do oskrbnine uporabiti zakonske določbe, ki sicer nesporno veljajo za druge prejemnike (predhodne) vdovske pokojnine, ki so le-to pridobili na podlagi zakonske zveze s pokojnim zavarovancem.

Ker med tožnico in pokojnim zavarovancem zunajzakonska skupnost ni obstajala, saj je bil pokojni zavarovanec ves čas skupnega bivanja s tožnico in tudi ob smrti poročen z drugo žensko, tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

Obstoj življenjske skupnosti ne zadostuje za zaključek, da je s tem že podana izvenzakonska skupnost. Za obstoj le-te morajo biti ugotovljene tudi druge okoliščine, ki se tičejo predvsem notranjega razmerja med partnerjema v smislu medsebojne čustvene navezanosti, zaupanja in pomoči.

Pri priznanju pravice do oskrbnine je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo.

Če je zakonska zveza razvezana, bivša zakonca pa po razvezi še nadalje prebivata skupaj v odnosu, ki je v bistvu enak tistemu, zaradi kakršnega je prišlo do razveze zakonske zveze, se v postopku za priznanje pravice do vdovske pokojnine ne more priznati obstoj izvenzakonske skupnosti, ki bi imela pravne posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zatrjevana izvenzakonska skupnost je po vsebini taka, kot je bila zakonska zveza, ki je bila razvezana zaradi nevzdržnosti, ker ni bilo več temeljev iz 13. čl. ZZZDR. Iz razvezane zakonske zveze pa ima preživeli zakonec pravico do vdovske pokojnine samo, če ima pravico do vdovske pokojnine po sodni odločbi oz. po sporazumu in jo je užival do smrti zavarovanca (113. čl. ZPIZ-1).