33. člen ZZdrS

Kolikor želi tožnik pridobiti licenco, mora izpolniti vse pogoje, ki jih določa sedaj veljavni Pravilnik o zdravniških licencah. Vlogi pa, kljub pozivom na dopolnitev, ni predložil dokazila o strokovnem izpitu, opravljenem v RS, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno zavrgla.

Pobuda za opravljanje preizkusa strokovne usposobljenosti je izključno v rokah zdravnika. Naslovnik obveznosti je namreč zdravnik in ne zbornica, iz česar po presoji sodišča izhaja, da je v njegovih rokah tudi pobuda oziroma vložitev zahteve za opravljanje preizkusa.

Ker mora zdravnik, ki zdravniške prakse ne opravlja v polni delovni obveznosti, izkazati svojo sposobnost samostojnega opravljanja zdravniške službe na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence, je bila določitev izvedeniškega dela ustrezna tej zahtevi.

Ker tožnica ni pristopila k preizkusu usposobljenosti, ki ji je bilo naloženo s pravnomočno odločbo zbornice z dne 5. 6. 2013, je posledično zbornica utemeljeno izdala izpodbijano odločbo, za kar ima pooblastilo v ZZdrS in na njegovi podlagi sprejetim Pravilnikom o zdravniških licencah. V obravnavni zadevi gre za neizpolnjevanje pogoja za pridobitev licence, saj gre za neizpolnitev naloženega preizkusa usposobljenosti po pravnomočni odločbi.

Strokovna usposobljenost zdravnika, ki je pogoj za samostojno opravljanje zdravniške službe, ne more biti podlaga za poljubno določanje dodatnih pogojev za podaljšanje zdravniške licence. Pravilnik namreč kot podzakonski predpis ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage. Poleg strokovnega izpopolnjevanja je tudi opravljanje zdravniške prakse mogoče opredeliti kot dokaz strokovne usposobljenosti. Kakšen pa je najmanjši obseg opravljanja zdravniške prakse v preteklem obdobju, ali mora biti ta obseg zagotovljen v celotnem obdobju ipd., pa ni jasno. Določba drugega stavka, prvega odstavka 22. člena Pravilnika je nezakonita in neustavna, zato je ni mogoče uporabiti pri odločanju o podaljšanju zdravniške licence.

Tožnik ni izkazal, da je v zadnjem licenčnem obdobju s podiplomskim izpopolnjevanjem zbral 75 kreditnih točk. Prav tako ni opravil preizkusa strokovne usposobljenosti oziroma se na preizkus ni prijavil. To pomeni, da ni izpolnil nobenega od obeh pogojev za podaljšanje zdravniške licence za nadaljnje sedemletno obdobje. Razlogi, ki jih navaja za to, da predpisanih pogojev ni izpolnil, na odločitev ne morejo vplivati. Strokovno usposabljanje je namreč v skladu z določbami ZZdrS in Pravilnika o zdravniških licencah dolžnost vsakega zdravnika ter pogoj za pridobitev in nato podaljšanje licence in s tem za opravljanje zdravniške službe.

Sodišče pritrjuje tožnici, da nobena določba ZZdrS poleg obvezne izpolnitve pogoja strokovnih dosežkov ne določa še pogoja dodatnega strokovnega izpopolnjevanja v postopkih podaljševanja licence, vendar pa ZZdrS tudi ne ureja posebej takega primera, kot je obravnavani, to je primer podaljšanja licence zdravniku, ki prakse na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence, ne opravlja v polni delovni obveznosti.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki. V obravnavani zadevi je predmet izpodbijana odločba, s katero je bilo revidentki naloženo opravljanje preizkusa usposobljenosti kot pogoja za podelitev licence na področju splošne medicine (specialist). Posledice izpodbijanega akta, ki jih revidentka zatrjuje, po presoji Vrhovnega sodišča niso zelo hude posledice v smislu pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ji izpodbijani akt le začasno, dokler ne opravi preizkusa strokovne usposobljenosti, onemogoča samostojno opravljanje specialistične zdravstvene dejavnosti, ob tem pa revidentka sama navaja, da je zaposlena v zdravstvu, na delu, za katero se specializacija ne zahteva, torej se ji zaradi izpodbijanega akta njen (socialno-ekonomski) položaj ne poslabšuje.

Izobrazba in specializacija pred letom 1991 v eni izmed bivših republik SFRJ še ne pomeni avtomatično pridobitve licence Zdravniške zbornice Slovenije za samostojno opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s šestim odstavkom 9. člena Pravilnika o zdravniških licencah se licenca podeli na podlagi vloge, iz katere mora izhajati, da stranka poleg formalnih pogojev zdravnik, izpolnjuje še pogoj, da na podlagi delovnih izkušenj ne obstaja dvom v usposobljenost za delo na področju za katerega ima opravljeno specializacijo. V predmetnem postopku se ne presoja zdravničina usposobljenost za delo na nespecialističnem področju, temveč na specialističnem področju splošne medicine. Na tem področju pa zdravnica ni opravljala dela vse od leta 2004 dalje. To pa tudi po mnenju sodišča lahko vzbuja dvom v njeno strokovno usposobljenost.