34. člen ZZdrS

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki. V obravnavani zadevi je predmet izpodbijana odločba, s katero je bilo revidentki naloženo opravljanje preizkusa usposobljenosti kot pogoja za podelitev licence na področju splošne medicine (specialist). Posledice izpodbijanega akta, ki jih revidentka zatrjuje, po presoji Vrhovnega sodišča niso zelo hude posledice v smislu pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ji izpodbijani akt le začasno, dokler ne opravi preizkusa strokovne usposobljenosti, onemogoča samostojno opravljanje specialistične zdravstvene dejavnosti, ob tem pa revidentka sama navaja, da je zaposlena v zdravstvu, na delu, za katero se specializacija ne zahteva, torej se ji zaradi izpodbijanega akta njen (socialno-ekonomski) položaj ne poslabšuje.

Izobrazba in specializacija pred letom 1991 v eni izmed bivših republik SFRJ še ne pomeni avtomatično pridobitve licence Zdravniške zbornice Slovenije za samostojno opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s šestim odstavkom 9. člena Pravilnika o zdravniških licencah se licenca podeli na podlagi vloge, iz katere mora izhajati, da stranka poleg formalnih pogojev zdravnik, izpolnjuje še pogoj, da na podlagi delovnih izkušenj ne obstaja dvom v usposobljenost za delo na področju za katerega ima opravljeno specializacijo. V predmetnem postopku se ne presoja zdravničina usposobljenost za delo na nespecialističnem področju, temveč na specialističnem področju splošne medicine. Na tem področju pa zdravnica ni opravljala dela vse od leta 2004 dalje. To pa tudi po mnenju sodišča lahko vzbuja dvom v njeno strokovno usposobljenost.