199. člen ZUP

Prvostopni organ je tisti, ki bi moral izvesti ogled na kraju samem, če bi presodil, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna izvedba tega dokaza, pri tem pa k ogledu povabiti tudi tožnika, ki ga nedvomno ni mogoče opredeliti kot zainteresirano javnost, ker je stranka postopka (164., 199. in 200. člen ZUP). Pred izdajo odločbe pa bi moral biti tožnik tudi seznanjen z rezultati ugotovitvenega postopka, torej z dejstvi in okoliščinami, ki so bila pomembna za izdajo odločbe, in mu dati možnost izjave.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Gradbeno dovoljenje ni odločitev o pravici (oziroma obveznosti) izraženi v denarju. Revizija zoper sklep o stroških, ki je vsebovan v sodbi, ni dovoljena, zato v sporu o zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja tudi s sklicevanjem na zavrnjeni stroškovni del tožbenega zahtevka pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka ni izpolnjen. Na splošni in načelni ravni zastavljena vprašanja (katere ugovore lahko uveljavlja stranski udeleženec, ali mora izvedenec, ki opravi ogled, omogočiti strankam udeležbo na ogledu, kdaj se šteje, da je dejansko stanje sporno in mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo) zahtevajo le splošne in načelne odgovore. Ti pa jasno izhajajo že iz določb 43. člena, 189. člena, 194. člena, 199. člena, 200. člena in 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 59. člena ZUS-1 in v pravni teoriji in praksi ne sprožajo dvomov ali dilem. Zato taka vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

S sodno poravnavo sta investitorja izkazala pravico graditi tudi na njima solastnem zemljišču, zaradi česar ponovno tožnikovo soglasje za gradnjo vodovodnega priključka in dostopne poti po tem zemljišču ni potrebno. Legalizacija, ki jo je tožnik dovolil v sodni poravnavi (pridobitev lokacijskih in gradbenih dovoljenj ter vseh drugih upravnih dovoljenj), vključuje tudi komunalne naprave oziroma priključke, saj sicer legalizacija ne bi bila smiselna in bi bila ta določba poravnave brezpredmetna. Tožnik je bil seznanjen s konkretnimi okoliščinami odvodnjavanja meteornih vod in tehničnimi rešitvami, zato je imel že v postopku na prvi stopnji možnost navajati in konkretizirati, katera pravila stroke pri tem niso bila upoštevana, česar pa ni storil. Tega ni storil niti v pritožbi, zato se na to okoliščino – tudi sicer povsem pavšalno – ne more sklicevati šele v tožbi v upravnem sporu.

Niti ZGO-1 niti ZUP za vodenje inšpekcijskega postopka ne predpisujeta obveznega skrajšanega ugotovitvenega postopka, ampak je odločitev o tem prepuščena upravnemu organu na podlagi predhodne ugotovitve, ali so za kaj takega izpolnjeni pogoji. V primeru vodenja inšpekcijskih postopkov, ki so opredeljeni kot nujni ukrepi v javnem interesu v smislu ZUP, bo odločitev o vrsti postopka odvisna od odgovora na vprašanje, ali gre za ravnanja, ki jih ni mogoče odlagati. Ali je zakupna pogodba kot pogodba obligacijskega prava lahko dokazilo o razpolaganju z zemljiščem v smislu izkazovanja zakupnikove pravice, da na njem gradi, je odvisno od vsebine same pogodbe, v kateri lahko zakupodajalec kot lastnik zemljišča zakupniku dovoli postavitev objekta na zemljišču, ki ga je ta prevzel v zakup (najem). Po 3. odstavku 24. člena ZIN ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku le zavezanec. Ker je stranka vsaka fizična in pravna oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (1. odstavek 42. člena ZUP), taka opredelitev ne izključuje tretjih oseb od sodelovanja v postopku kot stranskih udeležencev pod pogoji iz 43. člena ZUP.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.