178. člen ZUP

Pojem "po zakonu overjena zasebna listina" je treba razlagati tako, kot jo glede na smiselno uporabo ob upoštevanju 15. člen ZIZ določa ZPP v 2. točki prvega odstavka 431. člena, to je kot listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca. Izvršilno sodišče je dolžno že ob vložitvi predloga za izvršbo paziti na to ali je listina, ki je v predlogu za izvršbo označena kot verodostojna, verodostojna listina v skladu s 23. členom ZIZ, saj obstoj take listine predstavlja formalno predpostavko za odločitev o predlogu za izvršbo.

Izvršilno sodišče je pri presoji izpolnjenosti prehoda terjatve na drugega upnika vezano izključno na predložene kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ, ki morajo imeti enako dokazno moč kot izvršilni naslov. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v tretjem odstavku 178. člena izrecno določa, da je upravna overitev enakovredna notarski overitvi zgolj glede postopkov po tem zakonu. Po ZUP pa postopajo upravni in drugi organi, ko odločajo o upravnih zadevah (1. člen ZUP), v konkretnem primeru pa ne gre za takšno zadevo. Listina, ki je overjena pri Upravni enoti, zato ne predstavlja kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ, ki bi bila po dokazni moči enakovredna izvršilnemu naslovu.

Ključna je dejanska ugotovitev, da je bila kupnina plačana v skladu s pogodbeno vsebino, dogovorjeno v prodajni pogodbi in overjeni izjavi prodajalke z dne 10. 9. 2008. Nasprotje med navodilom o plačilu in ugotovitvijo v izjavi, da je bila kupnina s strani toženke že plačana, ob dejstvu, da plačilo izvira iz sfere toženke - kupca, ne pa prodajalca, ne zmanjšuje verodostojnosti izjave prodajalke. V skladu z 280. členom OZ sme dolžnik obveznost izpolniti tudi osebi, ki jo je določil sam upnik.

Upravna overitev lastnoročnega podpisa je le potrditev njegove pristnosti, z upravno overitvijo pa se resničnost podatkov v listini ne potrjuje. Upravna overitev podpisa na listini zato listini ne daje kvalitete javne listine, na podlagi katere bi upnica lahko predlagala izvršbo.

Izkustveno sprejemljiv je zaključek upravnih organov, da izdaja tako velikega števila izpiskov pomeni za upravni organ veliko obremenitev, ki vpliva na njegovo poslovanje do drugih udeležencev v upravnih postopkih oziroma drugih strank. Tožeča stranka razloga, zakaj potrebuje tolikšno število izpiskov iz matičnega registra, ni pojasnila. Res ji tega nasploh in v običajnih okoliščinah ni treba pojasnjevati, kot to navaja tožba, a izdaja 697 izpiskov iz matičnega registra niso običajne okoliščine. Trditev tožeče stranke je, da tarifna št. 4 ZUT govori samo o upravni taksi za potrdila, zato je tožeča stranka za izpisek ni dolžna plačati in iz tega razloga zahteva vračilo. Po presoji sodišča temu ni mogoče pritrditi. Res ZUP in ZMatR govorita o potrdilih in izpiskih iz uradnih evidenc, pri tem pa ni nobenega dvoma, da gre v obeh primerih za potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca (179. člen ZUP).

Upravna overitev tuje sodne odločbe za postopek njenega priznanja ne zadošča.

Ker gre za stečajno zadevo in ne za upravno zadevo, tretji odstavek 178. člena ZUP v obravnavanem primeru ni uporabljiv.

Navedena overitev je bila opravljena na podlagi ZUP. Ta v 1. odst. 178. čl. ureja upravno overitev. ZIZ v 1. in 3. odst. 24. čl. določa, da je treba prehod terjatve na novega upnika dokazati z listino, ki je overjena po zakonu, predložena listina ni takšna listina, upnik ni dokazal prehoda terjatve.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Dokler je "izjava" pooblaščene uradne osebe označena za uradno tajnost, odločbe ni mogoče opreti na tak dokaz.

Zapisnik o zaslišanju uradne osebe, ki je v kuverti z oznako "uradna tajnost", čeprav sam ni označen kot "zaupen", ne more biti podlaga za odločitev, dokler se nahaja v kuverti z oznako "uradna tajnost".