UPRS Sodba I U 779/2016-13

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki ter zavezancem A.A., B.B., C.C., Č.Č. in D.D. naložil, da morajo v skladu s Pravilnikom o zahtevah za nizko napetostne električne inštalacije v stavbah (v nadaljevanju Pravilnik) na ... v Ljubljani po usposobljenem izvajalcu opraviti izredni pregled električnih inštalacij skupnih delov večstanovanjske stavbe in energetski inšpekciji dostaviti en izvod zapisnika tega pregleda. Kot rok za izpolnitev te obveznosti je bil določen en mesec od vročitve te odločbe, zavezancem pa je bilo tudi naloženo, da morajo o izvršitvi naloženih ukrepov najkasneje v osmih dneh po preteku roka, določenega za odpravo pomanjkljivosti, obvestiti energetsko inšpekcijo.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je energetski inšpektor po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski nadzor z namenom, da na kraju samem ugotovi dejansko stanje električnih inštalacij skupnih delov predmetne stavbe. V nadaljevanju odločbe je opisano, kaj je bilo ugotovljeno pri vizualnem pregledu skupnih delov te stavbe. Nadalje je navedeno, da lahko ugotovljene pomanjkljivosti vplivajo na varnost električnih inštalacij predmetne stavbe, zato ima lahko odlašanje z odpravo le-teh za posledico zmanjšano oziroma neustrezno varnost električnih inštalacij. Nadalje prvostopenjski organ podrobno opisuje, kako so se na ugotovitve inšpekcijskega nadzora odzvali posamezni lastniki stavbe. Prvostopenjski organ med drugim tudi ugotavlja, da iz uradnih evidenc izhaja, da je na posameznem delu stavbe vknjižena lastninska pravica v deležu 1/1 na imetnika družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana Center in da je na vsakokratnega lastnika v predmetni stavbi vknjižena solastnina na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini. Energetski inšpektor je ugotovil, da je tožeča stranka eden od lastnikov predmetne stavbe oziroma lastnica posameznega dela in s tem zavezanka v inšpekcijskem postopku, zato je bila pozvana, da posreduje pisno ali ustno izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Tožeča stranka se je na poziv odzvala s trditvijo, da nima dejanske lastnine na stavbi z naslovom ... niti je ni imela v preteklosti. Zemljiško knjižno stanje ni usklajeno z dejanskim stanjem. Tožeča stranka na predmetnem naslovu nima nobenega posameznega ali skupnega dela v posesti, zato stanje električnih inštalacij v naravi ne pozna. Pred privatizacijo so bila v omenjeni stavbi tri stanovanja, v vsakem nadstropju po eno. V prvem in drugem nadstropju sta bili stanovanji v zasebni lasti, eno v pritličju pa v lasti Univerze v Ljubljani. Ob nacionalizaciji so bila stanovanja izvzeta iz nacionalizacije, dejansko pa je bilo nacionalizirano zemljišče pod stavbo in razdeljeni skupni deli stavbe in ker stavba še ni vpisana v kataster stavb, je ostala Občina Ljubljana Center vpisana na skupnih delih stavbe, ki pa že po samem zakonu pripadajo etažnim lastnikom. Ne glede na navedeno pa prvostopenjski organ ugotavlja, da je nesporno, da iz podatkov v zemljiški knjigi izhaja, da je tožeča stranka lastnica posameznega dela z ID znakom ... v predmetni stavbi in s tem zavezanka v tem inšpekcijskem postopku. Prvi odstavek 10. člena Pravilnika določa, da mora po izdanem uporabnem dovoljenju lastnik stavbe zagotavljati pravočasno in pravilno izvedbo vseh dejanj, potrebnih za varno uporabo in s tem povezano vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij, kot je to določeno v tem Pravilniku. Zavezanci so bili z vročitvijo zapisnika seznanjeni, da ima odlašanje z odpravo pomanjkljivosti lahko za posledico zmanjšano oziroma neustrezno varnost električnih inštalacij predmetne stavbe. Glede na navedeno je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe.

3Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim navaja, da tožnica na več mestih omenja dejansko, neformalno etažno lastnino ter formalni vpis v zemljiško knjigo. Niti Stvarnopravni zakonik niti Stanovanjski zakon ali Zakon o zemljiški knjigi in tudi Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi ne poznajo pojma dejanska, neformalna lastnina in pojem fiktivni vpis. Pač pa Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) določa načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Če tožeča stranka meni, da dejansko obstaja pravna podlaga, na osnovi katere bi se izkazalo, da je napačno vpisana pod predmetno nepremično, ima sama možnost obstoječe stanje urediti. Dokler pa je glede tega pasivna, je potrebno slediti določbam ZZK-1, ki določa, da je zemljiška knjiga javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da se vpisani podatki v zemljiški knjigi štejejo kot resnični.

4Tožeča stranka v tožbi podrobneje pojasnjuje potek postopka na prvi stopnji, nadalje opisuje, kaj je navedla v pritožbi, kjer je poudarila, da ni lastnik nobenega od posameznih delov v predmetni stavbi ter da sedanji zemljiško knjižni vpis ni skladen z dejanskim stanjem in da ni lastnica nobenega od posameznih delov predmetne stavbe niti ne izvršuje posesti. Nadalje v tožbi navaja, da ponovno poudarja, da v stavbi na ... nima dejanske lastnine. Lastniki posameznih delov še niso izvedli vpisa v kataster stavb in dokončali vpisa etažne lastnine z določitvijo skupnih delov stavbe in solastniških deležev. Kot dodatno dokazilo prilaga tožeča stranka prilogo, iz katere je razvidno, da predmetna stavba ni vpisana v kataster stavb. Vsi štirje posamezni deli stavbe so vpisani v zemljiško knjigo kot deli stavbe v etažni lastnini, skupni deli stavbe so vpisani v zemljiško knjigo pod nerazdeljene dele stavbe z začasno ID oznako 900, vendar jih solastniki še niso razdelili in prav tako še niso uredili razdelitve solastniških deležev na teh skupnih delih stavbe ter izbrisa družbene lastnine v korist pravnega prednika Mestne občine Ljubljana. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša nanjo.

5Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

6Sodišče je v postopek kot stranke z interesom pritegnilo tudi A.A., B.B., C.C., Č.Č. in D.D., ki pa na tožbo niso odgovorili.

7Tožba ni utemeljena.

8Pravilnik o zahtevah za nizko napetostne električne inštalacije v stavbah v prvem odstavku 10. člena določa, da mora lastnik po izdanem uporabnem dovoljenju stavbe zagotavljati pravočasno in pravilno izvedbo vseh dejanj, potrebnih za varno uporabo in s tem povezano vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij, kakor je to določeno v tem pravilniku. Prvostopenjski organ je na podlagi inšpekcijskega nadzora ugotovil, da električne inštalacije niso varne za uporabo, in ker je tožeča stranka med ostalimi tudi vpisana kot lastnica obravnavane nepremičnine v zemljiško knjigo, je zato dolžna zagotavljati pravočasno in pravilno izvedbo vseh dejanj, potrebnih za varno uporabo električnih inštalacij ter so zato v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

9Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne nasprotuje ugotovitvam inšpektorja, da so bile ugotovljene določene nepravilnosti v zvezi z električnimi inštalacijami, zato sodišče šteje obstoj ugotovljenih nepravilnosti kot nesporen. Sporno pa je med strankama vprašanje, ali je tožeča stranka res zavezanka v tem inšpekcijskem postopku. S tem v zvezi sodišče tudi ugotavlja, da tudi ni sporno, da je tožeča stranka v zemljiški knjigi poleg določenih fizičnih oseb vpisana kot lastnica, sporno pa je vprašanje, ali je tudi dejansko lastnica obravnavane nepremičnine.

10ZZK-1 v 8. členu določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Kdor izpolni pogoj za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Glede na navedeno določilo je tudi po mnenju sodišča tožena stranka upravičeno štela, da se lahko za tožečo stranko šteje, da ima lastninsko pravico na navedeni nepremičnini. Skladno s prvim odstavkom 169. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. V skladu s prvim odstavkom 171. člena ZUP pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Po presoji sodišča ima izpisek iz zemljiške knjige značaj javne listine, kar pomeni, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. V skladu s prvi odstavkom 171. člena ZUP je sicer dovoljeno dokazovati, da so lahko tudi v zemljiški knjigi določena dejstva napačno potrjena, vendar pa po mnenju sodišča tožeča stranka niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu teh dejstev ni uspela uspešno ovreči. Tožeča stranka sicer res že od samega začetka upravnega postopka, kot tudi v tožbi v upravnem sporu oporeka temu, da bi imela lastninsko pravico na navedeni nepremičnini, čeprav je kot taka vpisana v zemljiško knjigo, vendar pa po mnenju sodišča zgolj zatrjevanje, da lastninske pravice nima, še ne zadostuje, da bi bilo možno ovreči domnevo o resničnosti tistega, kar zemljiška knjiga v konkretnem primeru izkazuje. S tem v zvezi se sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti strinja z razlogi tožene stranke v njeni drugostopenjski odločbi in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ima tožeča stranka sama možnost urediti obstoječe stanje v zemljiški knjigi, če podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Tudi po mnenju sodišča je do tedaj, dokler je tožeča stranka glede tega pasivna, potrebno slediti določbam ZZK-1, ki določa, da je zemljiška knjiga javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Iz navedb tožeče stranke pa ni razvidno, da bi vložila kakšno pravno sredstvo, da bi se stanje v zemljiški knjigi glede njenega lastništva uredilo (npr. izbrisna tožba). Na dejstvo, da je tožeča stranka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, tudi ne more vplivati tožbena navedba, da predmetna stavba ni vpisana v kataster stavb.

11Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Med strankama je sicer sporno dejansko stanje glede tega, ali je tožeča stranka lastnica nepremičnine, vendar pa v tožbi niso predlagana taka dejstva ali dokazi, ki bi bili pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sicer pa oprave glavne obravnave tudi ni predlagala nobena izmed strank v postopku.