168. člen ZUP

Po določbi 70. člena ZDDPO-2 se davek izračuna, odtegne in plača po stopnji 15% od dohodkov rezidentov in nerezidentov, ki imajo vir v Sloveniji, in sicer po šestem odstavku (tudi) od plačil za storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5% in je država objavljena na seznamu v skladu z 8. členom tega zakona. Po določbi trinajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2 imajo vir v Sloveniji dohodki od storitev vseh vrst, ki se plačujejo osebam, ki so rezidenti držav z ugodno davčno ureditvijo, tudi v primeru, če rezidenta ne bremenijo, temveč jih rezident zgolj izplača. Dohodek od storitev vseh vrst po tej določbi zajema tudi plačila za storitve, ki ne predstavljajo prihodka prejemnika. Tako določitev vira dohodka kot način obdavčitve z davčnim odtegljajem se navezujeta na plačilo storitev osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z ugodnejšo obdavčitvijo. Pri tem sta pogoja v zvezi z (nižjo) obdavčitvijo dva: splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve nižja od 12,5% i

Tožnik ni državljan Republike Slovenije, niti nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zato bi lahko bil upravičen do brezplačne pravne pomoči v skladu s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZBPP, če bi bilo ugotovljeno, da so po predpisih države Republike Hrvaške tudi slovenski državljani v Republiki Hrvaški upravičeni do brezplačne pravne pomoči.

Tožena stranka je v odločbi zavzela stališče, da bi moral tožnik pridobiti javno listino, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi, ter ugotovila, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, zaradi česar bi bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči le ob pogoju vzajemnosti. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva. Tožena stranka bi morala jasno obrazložiti, kako je ugotovila, da vzajemnosti glede upravičencev do odobritve brezplačne pravne pomoči med državama ni. Ugotovitev o dejstvih, pomembnih za odločitev v zadevi, bi morala iz obrazložitve odločbe jasno izhajati. Organ lahko breme dokazovanja prevali na stranko, vendar iz upravnih spisov in iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka zahtevala predložitev javne listine od tožnika. Če je menila, da bi dokaz o tujem pravu moral priskrbeti tožnik, bi morala to od njega izrecno zahtevati.

Tožena stranka je zavzela stališče, da bi moral tožnik pridobiti javno listino, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi, ter ugotovila, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, zaradi česar bi bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči le pod pogoji vzajemnosti. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, saj sodišče ne more preizkusiti pravilnosti odločitve oziroma ugotovitve tožene stranke, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba ter da ne obstaja vzajemnost glede uporabe prava, ki ureja področje dodelitve brezplačne pravne pomoči. Zgolj zatrjevanje teh dejstev ne zadostuje za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da bi moral tožnik sam pridobiti dokaz o vzajemnosti in o tujem pravu pridobiti javno listino. Po določbi 2. odstavka 168. člena ZUP lahko organ breme dokazovanja prevali tudi na stranko, vendar v obravnavani zadevi iz upravnih spisov niti iz obrazložitve odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka zahtevala predložitev javne listine od tožnika. Če je menila, da bi dokaz o tujem pravu moral priskrbeti tožnik, bi morala to od njega izrecno zahtevati.

Pravilo o dokaznem bremenu določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. Ker je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, je dokazno breme naloženo vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, ki mora ponuditi v postopku dokaze, da je bilo premoženje, ki naj bi se vrnilo, ob podržavljenju last upravičenca. Privatni seznam delnic in delniška knjiga, ki jih je predložila tožnica, ter izpovedba prič, ki so bile samo posredno seznanjene, da naj bi bil razlaščenec lastnik delnic podržavljene delniške družbe, niso pa vedeli ničesar povedati, kje so bile delnice shranjene oziroma deponirane, ne morejo biti dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo zahtevano premoženje in v kakšnem obsegu podržavljeno.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Če je stranka v pritožbenem postopku predložila carinskemu organu izvirno carinsko listino tujega carinskega organa kot dokaz za uvoz določenega blaga v drugo državo (čez Slovenijo je šlo to blago v tranzitu), pa jo ta organ ni presodil oz. se ni o njej izjasnil, je podana bistvena kršitev določb ZUP o dokazovanju.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.