167. člen ZUP

Dejstvo je verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjetnost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo. Prav nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.

Tožniku je bila pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Predlog za obnovo tega postopka, da bi se v pokojninsko osnovo vštelo plačilo za nadurno delo, je bil utemeljeno zavrnjen, saj izjava direktorja tožnikovega delodajalca, da je bilo nadurno delo nepredvidljivo, nepričakovano, nujno in izjemno, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločbe glede odmere pokojnine. Tožnik bi namreč moral izkazal tudi konkretno obdobje, oziroma ure, ko je to delo opravljal.

Postopek odločanja o predlogu za taksno oprostitev je po svoji naravi upravni postopek. Zato zanj veljajo določbe ZUP, po katerih sodišče mora vlagatelja nepopolne vloge pozvati na njeno dopolnitev. Stranka mora navesti minimum tistih dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je pri njej podan dejanski stan iz 3. odst. 11. člena ZST, ki opravičuje taksno oprostitev. Takšnih dejstev tožena stranka ni zatrjevala. Zato s svojim predlogom tudi sicer ne bi mogla uspeti, pa čeprav bi predložila dokazila, na katera se je v predlogu sklicevala.

Če organ podlage za odstop od načela materialne resnice nima ne v procesnih predpisih ne v materialnem zakonu, ga je dolžan spoštovati in kršitve tega načela ne more opravičevati, češ da stranke pozivu za predložitev dokaza niso sledile, sam pa dokazila tudi ne bi mogel pridobiti. Le tedaj, če bi organ sam tak dokaz brezuspešno poskušal dobiti ter če bi stranke dokazila na poziv, v katerem bi bile na posledico opozorjene, ne predložile, bi na podlagi 3. odstavka 167. člena ZUP/86 od načela materialne resnice lahko odstopil v tem smislu, da bi glede na okoliščine primera presodil, kakšen vpliv ima to na reševanje stvari oziroma ali odklonitev zahteve ne kaže, da bi vsebina listine stranki ne bila v korist, ker bi jo sicer predložila.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Če je stranka v pritožbenem postopku predložila carinskemu organu izvirno carinsko listino tujega carinskega organa kot dokaz za uvoz določenega blaga v drugo državo (čez Slovenijo je šlo to blago v tranzitu), pa jo ta organ ni presodil oz. se ni o njej izjasnil, je podana bistvena kršitev določb ZUP o dokazovanju.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.