120. člen ZUP

Medtem ko tretji in četrti odstavek 4. člena OT kažeta na uporabo vrednosti predmeta, pa takih pravil (ne kriterijev zanje) ni mogoče zaslediti v ZUP. Pojma spornega predmeta, niti ocenljive oziroma neocenljive zadeve, ta zakon ne pozna. Izjemo je uvedla sodna praksa v primerih, ko je vrednost pravice ali obveznosti, ki je predmet upravnega postopka, vidna iz odločbe same. S presojo tožene stranke se naslovno sodišče strinja. Predmet upravnega postopka je odvzem lastninske pravice. Seveda ima razlaščena nepremičnina svojo vrednost, toda ta ni osnova za odmero stroškov. Ne gre za civilno pravni premoženjski zahtevek; ta je sicer urejen v posebnem postopkovnem zakonu (ZPP). Povedano še drugače, vrednost spornega predmeta ne izhaja iz odločbe o razlastitvi.

Nekategorizirana prometna površina (kot npr. makadamska pešpot v obravnavanem primeru) ni javna cesta, s tem pa glede na drugi odstavek 3. člena ZCes-1 ni javno dobro in ni izven pravnega prometa. Le glede tistih nepremičnin, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa je po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen mogoče uveljaviti oviro za vrnitev v naravi. Organ založitev stroškov naloži (aktivni) stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To so v obravnavanem primeru vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki (ali stranke na strani upravičenca do denacionalizacije). Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v preko 80 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki v navedenem delu poleg tega obsega številne navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na Republiko Slovenijo ter njeno pravno ureditev, posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo, ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka. Sodišče nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predl

Iz določb 16. člena ZTZPUS nedvomno izhaja, da je zavezanec v tem inšpekcijskem postopku tudi distributer, v konkretnem primeru torej tožeča stranka. Tudi zanjo tako velja, da v primeru, če se je inšpekcijski postopek zanjo končal neugodno, trpi stroške inšpekcijskega postopka. Inšpekcijski postopek se je za tožečo stranko končal neugodno, čeprav je bil ustavljen. Ustavljen je bil namreč iz razloga, ker je tožeča stranka prostovoljno odpravila neskladnosti. Med stroške inšpekcijskega postopka sodijo tudi stroški analiz in drugi stroški, ki so nastali v zvezi s tem postopkom. V konkretnem primeru so to stroški, ki so bili potrebni za preizkušanje v postopku odvzetega vzorca.

Ker tožnica, na zahtevo katere je bil uveden postopek, ni založila predujma za predlagani dokaz z izvedencem, drugih dokazov pa ni predlagala, ni bilo podlage, da bi se v interesu otroka nadaljeval postopek.