80.f člen ZJF

Predlog se zavrne.

Namen javne dražbe je doseči najvišjo možno ceno, v skladu z načeli skrbnega, gospodarnega ravnanja upravljalcev stvarnega premoženja (načelo mini-max). Namen javne dražbe pa se lahko doseže, če k dajanju ponudb pristopi čim več dražiteljev, saj to med njimi vzpostavlja konkurenco. Velja, torej tudi načelo enakega obravnavanja in z njim povezano načelo preglednosti (transparentnosti).

Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank. Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča. Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stav

Pravilna je materialnopravna presoja pritožbenega sodišča, da glede na vsebino listine ni šlo za javno ponudbo, temveč za javno zbiranje ponudb. Ta metoda prodaje stvarnega premoženja pa tožene občine ne zavezuje k sklenitvi pogodbe s tožnico zaradi zatrjevano vložene njene ponudbe, saj gre šele za fazo zbiranja ponudb, med katerimi je treba opraviti izbiro v zato predpisanem postopku.

Toženka neutemeljeno trdi, da bi morali sodišči po tretjem odstavku 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ) šteti, da je toženka naslovila predlog nedoločenemu krogu oseb in jih povabila k dajanju ponudb. Iz okoliščin namreč izhaja drugače in sicer, da je toženka na podlagi 80. f člena Zakona o javnih financah (ZJF) za to, da bi občina s prodajo poslovnih prostorov dosegla čim višjo kupnino, izbrala javno dražbo in vnaprej objavila pogoje prodaje, pri kateri je pogodba o nakupu sklenjena s ponudnikom, ki izpolnjuje pogoje in ponudi najvišjo izklicno ceno. Pravilno sta sodili, da je prišlo do sklenitve prodajne oziroma kupne pogodbe, ko je bila podana najvišja ponudba. O dražbi namreč govorimo, kadar gre za prodajo predmeta najboljšemu ponudniku. Razpis dražbe je poziv nedoločenemu krogu ljudi, naj stavljajo ponudbe. Pogoji za sklenitev so določeni že v razpisu, zato pogodba nastane, ko je podana najvišja ponudba, kar pomeni, da je akcept že vnaprej dan v korist ponudnika, katerega ponudba je najvišja. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica 2. 12. 2002 organizirala javno dražbo, ki sta se je udeležila dva dražitelja, a je le toženec plačal varščino in uspešno d