UPRS sodba I U 1795/2015

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministra za pravosodje št. 477-138/2015/9 z dne 29. 10. 2015 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Minister za pravosodje je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožnika, da se mu odpiše dolg do Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje iz naslova pravdnih stroškov po sklepih oziroma sodbah iz izreka v skupnem znesku 223.812,37 EUR.

2V razlogih se pristojni organ sklicuje na tretji odstavek 77. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), po katerem lahko pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, dolg do Republike Slovenije dolžniku odpiše, če bi bili stroški postopka izterjave dolga v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati.

3Pri tem se ugotavlja, da je tožnik dne 3. 4. 2015 in ponovno 23. 6. 2015 posredoval prošnjo za odpis vseh pravdnih stroškov, ki so mu nastali v sodnih postopkih ter v vlogi navedel, da nima premoženja in da živi od socialne podpore. Podatke o sodbah in sklepih z zneski dolga je posredovalo Državno pravobranilstvo, ki je preverilo tudi podatke o premoženjskem stanju tožnika, ter pri tem ugotovilo, da je tožnik lastnik osebnega vozila Opel Corsa letnik 1994, da je zdravstveno zavarovan kot oseba brez prihodkov, da ima transakcijski račun pri A. blokiran zaradi neporavnanih obveznosti, je prejemnik socialne pomoči in po podatkih zemljiške knjige ni lastnik nepremičnin. Navedlo je še, da to ne pomeni, da tožnik nima drugih dohodkov in drugega premoženja.

4Nadalje se ugotavlja, da Ministrstvo za finance k odpisu ni dalo soglasja s pojasnilom, da je odpis dolga mogoč le v primeru, ko se nesporno ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 77. člena ZJF, to je, da terjatve ni mogoče izterjati zaradi nevnovčljivosti premoženja oziroma zaradi očitnega nesorazmerja med višino terjatve in stroški.

5Glede na navedeno v konkretnem primeru po presoji Ministra ni dokazila o neuspeli vnovčljivosti premoženja niti ni soglasja ministra, pristojnega za finance, da se dolg odpiše. Zato odpis dolga ni mogoč in zato je bilo odločeno tako, kot sledi iz izreka.

6Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in predlogu tožnika v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Ministru za pravosodje v ponovno odločanje. V tožbi navaja, da je v konkretnem primeru v celoti podano dejansko stanje iz 77. člena ZJF, kar dokazuje celo obrazložitev odločbe, ki je zato v nasprotju s samo odločitvijo. Ministrstvo namreč samo navaja, da je tožnik lastnik zgolj osebnega vozila letnik 1994, ki je praktično brez vrednosti, da ima edini transakcijski račun blokiran in da kot brezposelna oseba prejema denarno socialno pomoč. Zaradi odsotnosti vsakršnega premoženja torej ni nobenega dvoma, da iz razloga nevnovčljivosti premoženja terjatve, zlasti ob upoštevanju njene višine, ni mogoče izterjati. Zaključek Ministrstva, da vse navedeno še ne pomeni, da tožnik nima drugih dohodkov in drugega premoženja, je neutemeljen in nelogičen ter neživljenski. Če bi imel tožnik kakršnekoli druge prihodke ali premoženje, ne bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, saj pristojni organi pred izdajo odločbe temeljito preverijo premoženjsko stanje in pomoč dodelijo le v primeru, če ni drugih dohodkov in premoženja. Sploh pa si ni mogoče predstavljati, katero drugo premoženje bi tožnik lahko še imel, da bi lahko vsaj delno poplačal terjatve iz naslova pravdnih stroškov.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je Ministrstvo za pravosodje podalo predlog za odpis tožnikovega dolga in prosilo za soglasje ministra za finance. Ministrstvo za finance ni dalo soglasja. In ker je v skladu z določbami 77. člena ZJF mogoče dolg odpisati le s soglasjem ministra za finance, tega soglasja pa ni bilo, je bila tožnikova vloga zavrnjena.

8Tožba je utemeljena.

9Po določbah petega odstavka 209. člena ZUP, na katere se med ostalim opira izpodbijana odločitev, mora organ, čigar soglasje je potrebno za odločbo, dati soglasje najkasneje v 15 dneh od dneva, ko je bilo to od njega zahtevano. Če ta organ v tem roku ne sporoči organu, za katerega je določeno, da izda odločbo, niti da daje soglasje niti da ga odreka, se šteje, da je soglasje dal.

10V konkretnem primeru je Ministrstvo za finance kot organ, čigar soglasje je potrebno za odločbo, na zahtevo oziroma predlog Ministrstva za pravosodje, da se tožniku dolg do RS odpiše, odgovorilo v postavljenem roku. Pri tem je v svojem odgovoru navedlo, da predlog za odpis, ki ga je dalo Ministrstvo za pravosodje, nima ustrezne utemeljitve ter ga hkrati pozvalo, da glede na višino dolga svoj predlog ustrezno dopolni. Soglasja torej ni dalo niti ga ni odreklo, temveč je dopustilo, da se soglasje izda, v kolikor bo predlog glede nevnovčljivosti tožnikovega premoženja vseboval ustrezno utemeljitev. Zato po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da Ministrstvo za finance ni dalo soglasja, oziroma je takšen zaključek vsaj preuranjen.

11Zgolj kot pogojno pravilni pa so iz spisov razvidni tudi podatki o (ne)obstoju tožnikovega premoženja oziroma njegovi nevnovčljivosti in s tem o pogoju za odpis dolga iz tretjega 77. člena ZJF. Le-te je namreč zbiralo Državno pravobranilstvo in pri tem navedlo, da „to“ (tj. zbrani podatki) „ne pomeni, da tožnik nima drugih dohodkov in premoženja“. Še drugih relevantnih podatkov in dokazil o dohodkih in premoženju tožnika pa Ministrstvo ni pridobilo niti ni pozvalo tožnika, da svoje trditve dokaže, kar pomeni, da tudi o „neuspeli vnovčljivosti“ ni bilo pridobljenih dovolj relevantnih podatkov in da je izpodbijana odločitev nepravilna oziroma ne zadosti utemeljena tudi iz tega razloga.

12Sodišče je zato zaradi kršitve pravil postopka in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnili Ministrstvu, da ponovno odloči.

13Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

14Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.