55. člen ZJF

Večstopenjska kontrola nad zakonitostjo porabe javnih sredstev po pogodbi o sofinanciranju ni bila časovno omejena, kar pomeni, da ni bilo ovire za to, da nacionalni revizijski organ ponovno izvede revizijo projekta. S podpisom pogodbe o sofinanciranju je tožena stranka pristala na določeno negotovost, povezano z možnostjo uveljavljanja zahtevka za vračilo neupravičeno prejetih javnih sredstev. Glede na navedeno je začetek teka petletnega zastaralnega roka pravilno vezan na datum drugega revizijskega poročila UPN. Ne glede na to, da ima mehanizem finančnega popravka pravno podlago v evropski uredbi, sta pravdni stranki udeleženki obligacijskega razmerja (z javnopravnimi elementi), zato je sodišče prve stopnje institut zastaranja pravilno presojalo na podlagi določb OZ. Pritožnica pravilno izpostavlja, da vsebujejo Navodila priporočilne stopnje popravkov, vendar to ne pomeni, da ima država članica v razmerju do upravičenca diskrecijsko pravico, da v primeru ugotovljene nepravilnosti ukrepa finančnega popravka ne izvede. Tudi določitev stopnje popravka v primeru ugotovljene nepravilnosti ni v prosti presoji države članice oziroma njenega organa nadzora.

Ob torej med strankama nespornih dejstvih, da izvedenih del ni bilo mogoče ločiti od prvotno naročenih del, da je šlo nesporno za izvedbo na podlagi tehnološkega razvoja utemeljenih izboljšav v primerjavi s prvotno naročenimi deli in da se, ne glede na sklenitev obeh spornih aneksov, vrednost pogodbenih del kljub izvedbi izboljšav ni zvišala, višje sodišče v celoti soglaša s presojo, da postopki oddaje javnih naročil za sklenitev aneksov št. 2 in št. 3 nedvomno niso škodljivo vplivali na proračun EU. Iz tega razloga, skladno z zgoraj opredeljenimi stališči SEU v zvezi z določbami Uredbe 1083/2006, izvedba finančnih popravkov s strani organov tožeče stranke ni bila utemeljena, zato tožena stranka prejetih sredstev ni dolžna vrniti, ker ta očitno niso bila prejeta neupravičeno.

Materialnopravno zmotno se je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku sklicevalo na prvi odstavek 55. člena ZJF. Slednji se namreč nanaša na primere, ko so proračunska sredstva dodeljena neupravičeno, za kar v konkretnem primeru ni šlo, saj iz trditev tožeče stranke in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v spornih letih prejela toliko proračunskih sredstev, kot ji jih je pripadalo na podlagi predpisov. Tožeča stranka tudi ni prerekala trditev tožene stranke, da je izvedla vse programe, ki se jih je zavezala izvesti v posameznem študijskem letu. Zato o neupravičeni obogatitvi oziroma obogatitvi na strani tožene stranke in prikrajšanju na strani tožeče stranke ni mogoče govoriti. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo na podlagi Uredbe in na njeni podlagi sklenjenih pogodb med toženo stranko in ministrstvom, ki določajo sankcijo za primer nepravilnega ravnanja s prejetimi proračunskimi sredstvi oziroma njihove nenamenske porabe. Pri gospodarjenju s proračunskimi sredstvi se mora uporabnik zavedati, da se pričakuje in zahteva transparentnost porabe teh sredstev, torej preglednost in resničnost podatkov, ravnanje v skladu s

ZSPJS podrobno ureja ravnanja v primeru nezakonitosti pri izplačilu plač javnim uslužbencem, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. V primeru, če se (v postopku, ki ga sproži ustanovitelj, to je Republika Slovenija) ugotovi odškodninska odgovornost osebe, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca v proračunskem uporabniku, mora le ta oškodovancu povrniti škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona. V konkretnem primeru tožeča stranka ne nastopa kot ustanovitelj delodajalca, ki je javnim uslužbencev izplačeval dodatke in tudi tožbe ne temelji na določbi 11. in 12. člena ZSPJS, zato sodišče prve stopnje pravilno zahtevka ni presojalo na odškodninski podlagi. Ker je med pravdnima strankama sporna pravna podlaga zahtevka za vrnitev neupravičeno izplačanih dodatkov za stalno pripravljenost zaposlenim, to terja od sodišča prve stopnje, da se jasno in pravilno do nje opredeli. Od odgovora na vprašanje, kaj je v konkretnem primeru temelj za vrnitev prejetih sredstev iz vira MIZŠ, je odvisna tudi relevantnost ugovorov, ki jih je podala tožena stranka proti zahtevku. Strankam je treba zagotoviti pravic