88. člen ZMZPP

Mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde pred slovenskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. To seveda pomeni, da ni nobene ovire, da tečeta oba postopka hkrati.

Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdil, ki sta jih v spis predložila udeleženca, ugotovilo: da se v Švici ne vodi postopek za razvezo zakonske zveze med udeležencema; da iz potrdila nasprotne udeleženke izhaja le, da je vložila zahtevo za ukrepe za zaščito zakonske zveze zoper predlagatelja, ne pa tudi, da med udeležencema teče postopek razveze. Razlaga nasprotne udeleženke glede postopka ukrepov za zaščito zakonske zveze v povezavi z razvezo zakonske zveze po švicarskem Civilnem zakoniku (Zivilgesetzbuch, ZGB) je zmotna. Postopek ukrepov za zaščito zakonske zveze in razveza sta ločena postopka. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da sodišče v Švici ne odloča o isti zadevi med strankama glede na predmet odločanja, in zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke glede mednarodne litispendence oziroma njen predlog za prekinitev postopka.

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo. Upnica je uspela verjetn

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne gre za postopek med istima strankama, kar je predpogoj za ugotovitev litispendence, torej da med strankama že teče pravda. V tej zadevi je tožeča stranka druga kot v zadevi pred sodiščem Republike Srbije, saj je tam tožeča stranka banka X in banka Y. Dejstvo, da tu tožeča stranka nastopa kot stranski intervenient na strani tožeče stranke v zadevi pred trgovinskim sodiščem v Beogradu ne pomeni, da je podana istovetnost pravdnih strank pred slovenskim sodiščem.

Dejstvo, da mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde, je tožencu omogočilo, da se (tudi) pred slovenskim sodiščem vodi spor po nasprotni tožbi, ki je vsebinsko enaka tožbi, vloženi pred srbskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. Ne gre pa za predhodno vprašanje, temveč za dovoljeno vzporedno vodenje dveh postopkov o isti stvari med istima strankama, pri čemer rešitev enega ne more pomeniti rešitve predhodnega vprašanja za drug postopek. Lahko se pojavi le vprašanje prekinitve postopka, v nadaljevanju pa priznanje tuje odločbe, kar je prav tako urejeno v določbah ZMZPP.

Za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije so odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. Sodišče tudi o (ne)pristojnosti slovenskega sodišča odloči na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana.

Veljavnost sporazuma o pristojnosti ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe, tudi če je njen sestavni del. Na nepogodbeno obveznost tožene stranke se prorogacijska klavzula iz Pogodbe ne nanaša in za spore iz tega naslova veljajo splošna pravila o mednarodni pristojnosti glede na sedež tožene stranke. Prorogacijsko klavzulo, ki je zapisana v končnih določbah Pogodbe, ni mogoče razumeti kot sporazum, ki določa krajevno pristojnost sodišča za vse spore med strankami, temveč za spore iz konkretnega pogodbenega razmerja. Ker sta tožeči stranki materialna sospornika glede zahtevka na vračilo gotovine, tudi če se bo v postopku pred sodiščem prve stopnje kasneje ugotovilo, da zahtevek prve tožeče stranke ni utemeljen, to ne vpliva na veljavnost prorogacijske klavzule iz Pogodbe in ne gre za spor med tujimi pravnimi osebami, ki ni dovoljen pred slovenskimi sodišči.

Za škodo, ki jo je utrpel v istem škodnem dogodku, je tožnik leta 1988, torej že pred razpadom SFRJ, vložil tožbo zoper takratno SFRJ pri sodišču v Bosni in Hercegovini. Ker se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe, je bilo s tem dejanjem pretrgano zastaranje odškodninske terjatve. Z osamosvojitvijo Slovenije pa se je položaj spremenil tako v materialnem kot v procesnem pogledu, vendar z vidika zastaranja to ni prineslo nobenih sprememb. Kljub spremembi dolžnika gre namreč še vedno za isto terjatev, torej za odškodninsko terjatev za škodo, ki naj bi tožniku nastala med obveznim služenjem vojaškega roka v vojski nekdanje SFRJ, kar pomeni, da sprememba subjekta obveznosti ni povzročila prenehanja prejšnje obveznosti in nastanek nove. Zato tudi pretrganje zastaranja, ki ga je povzročila vložitev tožbe pri sodišču v Bosni in Hercegovini, z osamosvojitvijo Slovenije ni izgubilo svojih učinkov.

1. Pogoji za prekinitev postopka po določbi 88. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ZMZPP. 2. Nasprotno kot v primeru litispendence ZMZPP veže institut perpetuacije na začetek postopka in ne na začetek pravde.

Tuja sodna odločba je z domačo izenačena šele, če jo prizna sodišče v RS (1. odst. 94. čl. ZMZPP). Zato je treba šteti, da dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju RS ne učinkuje kot pravnomočna sodba. Vprašanje pravnomočno razsojene stvari se tako lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Ob takšnem izhodišču v konkretnem primeru 2. odst. 319. čl. ZPP ne pride v poštev.