74. člen ZMZPP

Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi glede razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Obe pravdni stranki, pa tudi njuna hčerka, imata državljanstvo Bosne in Hercegovine. Vsi trije imajo stalno prebivališče v tujini. Tožnik in njegova hčerka pa imata v Sloveniji le začasno prebivališče. Le v primeru, če bi imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi bila v skladu z določbo 68. člena ZMZPP, ob odsotnosti slovenskega državljanstva pravdnih strank, podana pristojnost slovenskega sodišča. Sklicevanje na zadnje skupno prebivališče, pri čemer ni sporno, da je govora le o začasnem prebivališču, ne more biti podlaga za pristojnost slovenskega sodišča.

Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru niso podane navezne okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo pristojnost, niti niso izpolnjeni pogoji za izključno pristojnost Republike Slovenije, je odločilo pravilno, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in razveljavilo opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo (18. člen ZPP).

V primeru spora med bivšima izvenzakonskima partnerjema po 105. členu ZZZDR mora sodišče po uradni dolžnosti odločiti tudi o preživljanju mladoletnih otrok. Prvo sodišče je bilo zato pristojno za odločanje (tudi) o preživljanju otrok pravdnih strank, prav tako pa tudi za spor o preživninskem zahtevku tožnice. V tem pogledu je bilo za ugotavljanje pristojnosti sodišča bistveno, da je imela tožnica, ko je začel teči ta postopek, ob slovenskem državljanstvu stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (pri čemer je mišljen kraj, v katerem tožeča stranka dejansko prebiva in ima v njem namen trajno prebivati). Navezne okoliščine, ki so odločilne za ugotovitev pristojnosti sodišča v posameznem sporu, še ne pomenijo, da je treba za odločitev v tem sporu nato avtomatično uporabiti tudi pravo tiste države, v kateri se nahaja sodišče, ki je pristojno v tem sporu. Posebej je treba ugotoviti tudi navezne okoliščine, ki odkazujejo na pravo, ki ga je treba uporabiti za odločitev v sporu.

Če ni pristojno nobeno od domačih sodišč (zaradi pomanjkanja slovenske jurisdikcije), potem "lahko" tožnik vloži tožbo pri kateremkoli stvarno pristojnem slovenskem sodišču. Kadar nobeno slovensko sodišče ni pristojno, potem je pač "pristojno" katerokoli (vsako) sodišče (in je stvar tožnika, da izbere, katero bo tisto, ki bo njegovo tožbo zavrglo).

Pristojnost po kraju prebivališča preživninskega upravičenca (v konkretni zadevi mladoletnih otrok, ki jim je tožeča stranka priznala in izplačala preživnino) je upravičena le, če gre za tožbo, ki jo vloži preživninski upravičenec sam kot šibkejša stranka, ki ji je treba pri zahtevku za preživnino zagotoviti posebno varstvo. V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka pravna oseba, katere ustanoviteljica je Republika Slovenija in je ustanovljena med ostalim tudi za poravnavo obveznosti iz naslova pravic otrok v primeru neizplačevanja preživnin.

Ni izkazana jurisdikcija domačega sodišča v primeru regresnega zahtevka J. j. in p. s. RS zoper toženca (državljana BiH), ki nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS.

Sodišče na območju Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tem sporu, vsled česar je tožbo zavrglo. Ob predhodnem preizkusu tožbe je ugotovilo, da je toženec oseba s stalnim prebivališčem v Ruski federaciji, torej v državi, ki ni država članica v smislu Uredbe ES 44/2001, ki določa pogoje pod katerimi je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici.