VSL sodba III Cp 2848/2010

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 19.8.1999, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila terjatve 9.866,25 € in 163,07 € izvršilnih stroškov ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Stroški tožene stranke v višini 1.822,64 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da odločitev temelji na ugotovitvi, da pogodba z dne 11.3.1997 ni bila sklenjena, kar je v nasprotju z listinskimi dokazi. Opozarja, da je prošnja označena s številko 42192, pogodba pa s številko 93034 in da pogodba natančno določa obveznost obeh pogodbenih strank. Dejstvo, da na njej ni podpisa tožeče stranke, ne dokazuje, da ni bila sklenjena, ker gre za izvod, namenjen tožeči stranki. Zadošča, če stranka podpiše izvod, ki je namenjen drugi stranki. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah. Obveznost toženke izvira iz tristranskega razmerja, v katerem je tožeča stranka zagotovila finančna sredstva, ne more pa odgovarjati za način prenosa predmeta leasinga na leasingojemalca. Leasingojemalka ima zahtevek do izbranega dobavitelja za izročitev predmeta leasinga. Opozarja na izpoved leasingojemalke in njeno notarsko izjavo, s katero je dolg pripoznala. Ker nepoznavanje prava škoduje, se v pravnih razmerjih ni mogoče sklicevati na neizobraženost in nepoznavanje prava. Opozarja na dejstvo, da so toženkini podpisi na listinah pristni. Ker so podpisi na vnaprej natisnjenih formularjih, je izključena možnost, da bi toženka podpisala prazne liste papirja. Vsaka povprečno skrbna oseba preveri, kaj podpisuje. Če pa tega ne stori, se ne more ubraniti posledic tako sklenjenih poslov. Toženka in leasingojemalka sta se v posel spustili prostovoljno in sile ne zatrjujeta. Meni, da je sodišče izpoved toženke in leasingojemalke ocenilo nekritično, brez upoštevanja, da sta v sorodstvenem razmerju. Listine, ki se nanašajo na predmet leasinga (prometno dovoljenje in zavarovalna polica) izvirajo iz sfere dobavitelja vozila, na izbiro katerega tožeča stranka ni imela vpliva. Tudi z zaključkom, da pogodba o leasingu ni bila izpolnjena in da ni prišlo do konvalidacije, ne soglaša. Posel je izpolnjen, ko leasingodajalec odobreni kredit nakaže dobavitelju, ki ga je izbral leasingojemalec. Toženka je skupaj z leasingojemalko dobavo predmeta izrecno potrdila. Meni, da je obstoj tristranskega razmerja dokazala in da je na strani tožene stranke dokazno breme, da je dolg plačan. Ker lahko izpolnitev prejme od kogarkoli in ker je dokazala obstoj razmerja, ni njena stvar dokazovanje, kdo ji je netoženi dolg plačal.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ni argumentiran; tudi uveljavljana kršitev postopka se omejuje izključno na neustrezno dokazno oceno, katere rezultat naj bi bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pravilnost uporabe materialnega prava preizkusilo po uradni dolžnosti; preverilo je tudi, da v postopku niso bile storjene tiste bistvene kršitve postopka, ki so predmet preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. čl. ZPP). V okviru preizkusa po uradni dolžnosti nepravilnosti ni zaznalo. Vsebino razmerja in s tem materialno pravo bi morali pravdni stranki določili s pogodbo, kajti pogodba o leasingu niti v našem niti avstrijskem pravnem redu kot poseben tip pogodbe ni pravno urejena. Ker so pogajanja za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu potekala v Sloveniji (listine, ki se prilagajo kot dokaz, so bile podpisane v Zagorju), do sklenitve pogodbe pa ni prišlo, ima pravno razmerje tesnejšo vez s slovenskim pravom, ki ga je prvostopenjsko sodišče uporabilo. Pravdni stranki in J. F. prava, ki naj se uporabi pri presoji njihovega pravnega razmerja, niso izbrali (19. in 20. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku).

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožeča stranka sklenitve pogodbe o finančnem leasingu ni uspela dokazati. Da listina A 16 ni pogodba, ampak prošnja za odobritev financiranja najema, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo z jezikovno razlago te listine. Iz 17. točke te listine je razvidno, da je prošnja sprejeta tako, da najemodajalec izstavi račun. Tožeča stranka računa ni predložila. Iz vsebine listine A 36, ki ima naziv dogovor o nakupu na obročno odplačevanje št. 93034, bi bilo mogoče sklepati, da potrjuje sklenitev posla, vendar je njena pravna narava neugotovljiva, saj je tožeča stranka to listino predložila nepodpisano oz. najverjetneje zgolj prvo stran listine. Ob izrecnem zanikanju tožene stranke, da bi bili pogodba o leasingu in akcesorna pogodba o poroštvu sklenjeni, navedeni listini ni mogoče podeliti pravne veljave pogodbe o finančnem leasingu.

Res sta J. F. in toženka dne 11.3.1997 podpisali: prošnjo za odobritev finansiranja najema, potrdilo o prevzemu in potrdilo o seznanjenosti z dolžnim ravnanjem v času najema (A16, A33 in A32), J.F. pa dne 3.4.1997 še posebno izjavo, da bo spoštovala pogodbena določila (A11). Ker tožeča stranka izročitev (svojega) vozila v uporabo F. dokazuje tudi s ponarejenim prometnim dovoljenjem in ponarejeno zavarovalno pogodbo, prej navedene listine nimajo tiste dokazne moči, ki bi jo sicer imele in jo pričakuje tožeča stranka. Prepričljivejši se zato izkažeta skladni izpovedi toženke in priče F. in to kljub temu, da imata interes za izid pravde in da sta v sorodstvenem razmerju. Njuna izpoved, da sta nekritično podpisali, kar jima je bilo v podpis ponujeno, je prepričljiva tudi zato, ker je v trditvah tožeče stranke in listinah, ki jih je predložila, toliko nelogičnosti in pomanjkljivosti, da že sámo gradivo tožeče stranke vzbuja pomisleke v to, da je bila pogodba o finančnem leasingu sklenjena in realizirana. Po trditvah tožeče stranke, naj bi bil celoten posel – od podajanja prošnje do izročitve vozila realiziran na dan 11.3.1997, zato se postavlja vprašanje, kdaj naj bi bila plačana akontacija. Tožeča stranka ni dokazala, da je kupnino za avtomobil plačala, navajala ni niti, kdaj in kje je leasingojemalka avtomobil prevzela. Toženka in F. sta potrdilo o prevzemu avtomobila podpisali že dne 11.3.1997 (A33), čeprav se v Dogovoru z dne 9.4.1997 (A 36) navaja, naj bi bila izročitev 2.4.1997. Pritrditi je zato prvostopenjskemu sodišču, da je v ravnanju tožeče stranke (oz. njenega pooblaščenca, ki je posloval s toženko) in posledično trditveni podlagi, toliko vrzeli, da sta prepričljivejši izpovedbi toženke in priče F., kot listine, ki nasprotujejo njunima izpovedbama.

Zapleta se tožena stranka tudi v pritožbi, saj navaja, da je prošnja označena s številko 42192, pogodba pa s številko 93034, kar je v nasprotju z overjeno Izjavo J. F., v kateri se omenja kreditna pogodba s številko 42192, ki naj bi bila sklenjena 25.3.1997. Navedba tožeče stranke v vlogi z dne 1.2.2006, da je v Izjavi tako pri zapisu številke pogodbe kot času njene sklenitve prišlo do pisne pomote, ni prepričljiva. Na prošnji za odobritev financiranja najema (A16) podpis leasingodajalca ni predviden, zato je nelogično pritožbeno razlogovanje, da tožeča stranka te listine ni podpisala, ker gre za listino iz njene evidence. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da jezikovna razlaga te listine ne privede do zaključka, da gre za dvostransko pogodbo.

Pritožbeno sodišče s pritožbo soglaša le v tem, da listine, na katerih sta podpisa toženke in F., ob podpisovanju niso bili prazni listi papirja. Ker so podpisi na za to predvidenih mestih, toženka pa je podpis takega dokumenta tudi potrdila, je očitno, da sta toženka in F. podpisovali te tipske, natisnjene formularje oz. listine in ne prazne liste papirja. Možno je, da tipski dokumenti niso bili v celoti izpolnjeni, natisnjeni del pa je bil podpisnicama predložen v podpis. Drugačna izpoved toženke in priče F. ni prepričljiva tudi zato, ker izpovedi nista skladni, toženka pa je svojo izpoved v tem delu tudi spreminjala. Ugotovitev, da sta toženka in F. predložene listine podpisali, pa glede na gornjo obrazložitev na odločitev nima vpliva.

Konvalidira lahko posel, ki ni sklenjen v pravilni obliki, sámo s sabo v nasprotju pa je razpravljanje o konvalidaciji neobstoječega pogodbenega razmerja. Značilnost finančnega leasinga je, da dobavitelja predmeta in predmet izbere leasingojemalec, predmet kupi leasingodajalec in ga proti plačilu prepusti v uporabo leasingojemalcu, ki poleg uporabe plača tudi substanco stvari in po plačilu zadnje dajatve predmet lahko pridobi v last. Tožeča stranka ni dokazala niti, da je avtomobil pridobila v last, niti da je F. avtomobil dobila v uporabo, zato s pritožbeno trditvijo, da je bil dejanski stan finančnega leasinga uresničen, ne more uspeti.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-63 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.