21. člen ZMZPP

Že ob začetku postopka osebnega stečaja je dolžnik živel (in še živi) v Švici, kot izhaja tudi iz obvestila upraviteljice, je zaposlen v Švici pri družbi A. AG, Švica, imetnik transakcijskega računa pa je pri banki X. Ltd., vse to pa so okoliščine, iz katerih izhaja, da gre v obravnavanem primeru za stečajni postopek z mednarodnim elementom. Ker se izpodbijani sklep nanaša na sklep o izterjavi stalnih prejemkov, ki jih izplačuje dolžnikov delodajalec A. AG, bo moralo sodišče za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti za medsebojne pravice in obveznosti strank pogodbe o zaposlitvi skladno s 484. členom ZFPPIPP uporabiti pravo države, ki se uporablja za to pogodbo (primerjaj še 21. člen ZMZPP). Glede izvzetja iz izvršbe ali omejitev izvršbe, ki se opravlja v tujini, pa ZFPPIPP nima posebnih določb. Konkretnih določb o uporabi materialnega prava za izvzetje ali omejitev izvršbe nima niti ZMZPP. Zato je na mestu splošno orientacijsko pravilo iz prvega odstavka 2. člena ZMZPP, po katerem se celo v primeru, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona (toliko bolj v primeru, če takih določb o napotitvi sploh ni) izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine

V skladu s 76. členom ZPP lahko v posameznih zakonsko določenih primerih kot stranka v postopku nastopajo tudi subjekti, ki sicer nimajo pravne sposobnosti. Tak primer je tudi določba drugega odstavka 5. člena ZDR-1, na podlagi katere se za delodajalca po tem zakonu šteje tudi diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to ni dvoma, da je podana stvarna in procesna legitimacija toženca, ki je tuje veleposlaništvo v Republiki Sloveniji. V skladu s 57. členom ZMZPP je v individualnih delovnih sporih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar se je delo opravljalo na območju Republike Slovenije, tako kot to velja za ta spor. Civilnopravno razmerje, ki naj bi po navedbah tožnice vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 10. 2019, kar pomeni, da je tega dne izvedela za zatrjevano kršitev, t. j. da ji toženec obstoja delovnega razmerja pred tem datumom ne priznava, zato bi morala v nadaljnjih 30 dneh (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) vložiti tožbo glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2019 do 30. 9. 2019. Ker jo je vložila šele

Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko.

Za sojenje v obravnavani zadevi je pristojno slovensko sodišče, ne glede na to, da sta stranki v sporu veleposlaništvo tuje države in tožnik, ki je državljan te tuje države. Sodišče prve stopnje je glede na določbe 28. člena ZPP pravilno uporabilo določbo 57. člena ZMZPP, ki določa, da je v individualnih delovnih sporih sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju RS. V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja sodno varstvo pravic delavca v zvezi z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik pri toženi stranki ni opravljal nobene funkcije, ki bi bila v povezavi z izvrševanjem državne oblasti, ampak je na podlagi pogodb civilnega prava za plačilo opravljal delo v okviru dejavnosti poslovne narave, v zvezi s katero tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem RS. Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju kot tisti, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega

Tožnik plačilo škode terja solidarno od obeh toženk. V takšnem primeru pa je glede pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 49. člena ZMZPP. Ta določa, da če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, je sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Prva toženka ima sedež v Sloveniji, domnevna obveznost, na podlagi katere tožnik od obeh toženk zahteva solidarno plačilo, pa se opira na isto pravno in dejansko podlago. Tretji odstavek 21. člena ZMZPP sicer res določa, da se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež oziroma stalno prebivališče, če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi temeljno določbo 2. člena ZMZPP o tem, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstaja pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. V skladu s prv

Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo

ZDR ne določa, da bi morala stranka uveljavljati ničnost pogodbenega določila skupaj z dajatvenim zahtevkom že takoj v tožbi. Uveljavljanje ničnosti pogodbe oziroma njenih pogodbenih določil po določbi tretjega odstavka 13. člena ZDR, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha, ni vezano na izljučevalne (prekluzivne) roke, takšen zahtevek pa lahko stranka pod pogoji iz tretjega odstavka 181. člena ZPP (če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka) uveljavlja tekom pravde poleg obstoječega zahtevka.

V primeru nesreč pri delu, ki jih utrpi delavec, napoten na začasno delo v tujino, in za katere odgovarja delodajalec, je podana očitna zveza s pravom, ki velja za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med njima, to je v konkretnem primeru slovensko pravo (in ne nemško pravo, čeprav se je nesreča pri delu pripetila v Republiki Nemčiji).

Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo je tožnik - voznik tovornjaka - utrpel v Avstriji pri nakladanju tovornjaka, pravilno uporabilo pravo Republike Slovenije, ker je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji.

Spor, v katerem je tožnik državljan Republike Slovenije, drugotožena stranka pa tuja pravna oseba s sedežem v tujini, je treba šteti za spor z mednarodnim elementom. Mednarodna pristojnost Republike Slovenije temelji na dogovoru mednarodne pristojnosti Republike Slovenije, če se tožnik in drugotožena stranka v pogodbah o zaposlitvi dogovorita, da bo v primeru, ko ne bo prišlo do sporazumne rešitve, spor reševalo pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Na podlagi takšnega določila pogodb o zaposlitvi je v sporu za sojenje pristojno sodišče Republike Slovenije. Čeprav kolizijske norme ZUKZ odkazujejo na tuje pravo, pa posebne okoliščine napotujejo na pravo Republike Slovenije. Posebne okoliščine primera so izkazane, če so kolektivne pogodbe, ki jih je drugotožena stranka sklepala s sindikatom delavcev v letih 1991 do 1999, zapisane v slovenskem jeziku, v njih so določeni instituti slovenskega pravnega reda (jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči), sicer pa je drugotožena stranka družba, ki je v izključni lastni prvotožene stranke, ki je slovenska družba. Delavci prvotožene stranke opravljajo za drugotoženo stranko vse administrativne (tudi kadrovske) posle. Poleg tega iz kol