UPRS Sodba I U 1811/2019-13

I. Tožbi se ugodi, odločba Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije št. 10-072889/2018 z dne 31. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku kot zavezancu odmerila zbornični prispevek za leto 2018 v znesku 17,48 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik zavezanec za plačilo zborničnega prispevka na podlagi prve alineje prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 23. člena Zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju ZKGZ) ter prve alineje prvega odstavka 3. člena Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2018 (v nadaljevanju Sklep/2018), ki določajo kot obvezne člane zbornice in s tem zavezance za plačilo zborničnega prispevka fizične osebe, ki kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost ter katastrski dohodek teh zemljišč v letu 2018 dosega najmanj 91,85 EUR. Osnova za izračun zborničnega prispevka je po drugem in tretjem odstavku 23. člena ZKGZ ter drugem in tretjem odstavku 3. člena Sklepa/2018 katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki ga je organ upošteval v višini 364,09 EUR, stopnja za odmero pa znaša 4,80 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR.

2Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 11. 10. 2019 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik obvezen član zbornice in zavezanec za plačilo zborničnega prispevka A. Iz uradnih podatkov zemljiške knjige in potrdila Finančne uprave Republike Slovenije z dne 8. 8. 2019 izhaja, da je bil tožnik v letu 2018 lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov ter da je njegov katastrski dohodek znašal 365,93 EUR. Drugostopenjski organ je pojasnil, da je višina zborničnega prispevka odvisna od višine katastrskega dohodka, ki v tožnikovem primeru v letu 2018 presega 91,85 EUR, s čimer izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje za obvezno članstvo v zbornici in za plačilo zborničnega prispevka, ki mu je bil odmerjen v višini 4,80 % od osnove. V skladu s 7. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in 3. členom Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (v nadaljevanju Uredba), se za vsako fizično osebo, ki je lastnik, solastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča, šteje, da opravlja kmetijsko dejavnost, saj je dolžna poskrbeti za ustrezno obdelavo zemljišč. Nadalje se po Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD) predpostavlja, da je iz tega naslova pridobila dohodek in je zato zavezanka za davek od dohodka iz kmetijstva po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in tudi zavezanka za plačilo zborničnega prispevka po ZKGZ. Da so obravnavana zemljišča kmetijska zemljišča in gozdovi, za katera se ugotavlja katastrski dohodek, izhaja iz prvostopenjskega spisa (strokovnih podlag za odmero zborničnega prispevka, ki temeljijo na podatkih zemljiškega katastra).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev postopka. Tožnik očita napačno tolmačenje določbe prve alineje prvega odstavka 9. člena ZKGZ, ker ne vsebuje zakonske domneve, da oseba opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost, če je lastnik kmetijskega zemljišča in takšno zemljišče dosega določen katastrski dohodek. Tudi v povezavi s 7. členom ZKZ in 3. členom Uredbe, ki določata dolžnost obdelave kmetijskega zemljišča s skrbnostjo dobrega gospodarja, ni mogoče ustvariti takšne domneve, saj ni nikjer določeno, da mora to obveznost za svoj račun izvrševati lastnik kmetijskega zemljišča. Navedeno določbo je potrebno razumeti na način, da vsebuje tri kumulativne pogoje za uvrstitev osebe v prvo volilno skupino, in sicer (1) da gre za lastnika kmetijskega ali gozdnega zemljišča, (2) da opravlja kmetijsko ali gozdarsko dejavnost za svoj račun in (3) da katastrski dohodek na relevantnih zemljiščih dosega predpisano višino v letu, za katero se odmerja zbornični prispevek. Lastnik kmetijskega zemljišča lahko tako vedno ugovarja in dokazuje, da je opravljanje kmetijske dejavnosti na podlagi pravnega naslova prepustil drugi osebi in sam ne opravlja kmetijske dejavnosti za svoj račun ter tako ni zavezan za plačilo zborničnega prispevka. Tožnik navaja, da je opravljanje te dejavnosti na zadevnih kmetijskih zemljiščih na podlagi ustnega dogovora prepustil v neodplačno obdelavo A. A. Dodaja, da v letu 2018 ni bil prijavljen kot kmet v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak je bil zaposlen pri družbi B., d.o.o., kjer ima že od leta 1998 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Nadalje tožnik navaja, da mu je bila z izpodbijano odločbo kršena pravica do izjave, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo upravne odločbe, in sicer glede opravljanja kmetijske dejavnosti za svoj račun. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ se tudi nista opredelila do tega pravno relevantnega dejstva.

Tožnik dodaja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena v delu, ki se nanaša na stopnjo za odmero zborničnega prispevka za leto 2018 v višini 4,80% in se je zato ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi ni opredelil do določbe četrtega odstavka 23. člena ZKGZ, ki ureja povišanje ali znižanje 4% stopnje, ni pojasnil izpolnitev pogojev za uporabo stopnje za odmero v višini 4,80%, ni navedel relevantnih določb Sklepa/2018 in tako ni obrazložil podlage za uporabo navedene stopnje.

Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in ustavi postopek odmere zborničnega prispevka, toženki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega in sodnega postopka ter upravne takse oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločb organov obeh stopenj ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odločanje po sodnici posameznici

Sodišče je 19. 10. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1¹. Ugotovilo je namreč, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno pred glavno obravnavo, niti na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodnice.

Glavna obravnavana

Sodišče je 21. 12. 2021 izvedlo glavno obravnavo.

Dokazni sklep

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine tožnika A2, A3, A5 (odločbi prve in druge stopnje, pisna izjava A. A.), izpiske iz zemljiške knjige za predmetne parcele ter preostale listine upravnega in sodnega spisa. Zavrnilo je dokazna predloga za vpogled v listini, priloženi tožbi, A4 (izjava tožnika z dne 24. 6. 2019) in A6 (potrdilo o prijavi podatkov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju), ker gre za nerelevantna dokaza, torej dokaza, s katerima ni mogoče dokazovati relevantnih dejstev. Sodišče pa je tudi zaslišalo tožnika, in sicer je dokaz dopustilo glede zatrjevane okoliščine neopravljanja kmetijske dejavnosti in glede pravne narave neodplačnega razmerja z A. A., ni pa dopustilo zaslišanja glede podrobnosti tožnikovega delovnega razmerja, saj za obravnavano zadevo obstoj oziroma neobstoj delovnega razmerja ne predstavlja relevantne okoliščine.

K I. točki izreka

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik v letu 2018 zavezanec za plačilo zborničnega prispevka A na podlagi določb ZKGZ, in podrejeno, ali mu je bil zbornični prispevek za navedeno leto odmerjen v pravilni višini. Tožnik meni, da ni zavezanec, ob zatrjevanju, da na kmetijskih zemljiščih, kot lastniku katerih mu je bil zbornični prispevek odmerjen, ne opravlja kmetijske dejavnosti za svoj račun. Očita, da v upravnem postopku te okoliščine ni mogel dokazovati. Podrejeno ugovarja, da ni obrazložena uporaba stopnje 4,80 % za odmero zborničnega prispevka ter da odločbe v delu glede višine odmerjenega zneska tako ni mogoče preizkusiti.

Glede zavezanca za plačilo zborničnega prispevka

7Po prvi alineji prvega odstavka 23. člena ZKGZ je zavezanec za plačilo zborničnega prispevka A ena izmed oseb iz prve alineje prvega odstavka 9. člena ZKGZ: lastnik, zakupnik, uživalec, imetnik pravice uporabe ali uporabnik kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije, če za svoj račun opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek zemljišč dosega v letu 2007 najmanj 167 EUR, ta znesek pa se valorizira v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Po 3. členu Sklepa/2018 ta znesek znaša (najmanj) 91,85 EUR.

8V zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov, kot je bilo upoštevano pri odmeri zborničnega prispevka in da katastrski dohodek navedenih zemljišč, kot je bilo v odločbi upoštevano, dosega v letu 2018 365,93 EUR. Sporno pa je, ali je glede na okoliščino, ki jo zatrjuje in dokazuje, da svojih kmetijskih zemljišč ne obdeluje sam, pač pa je opravljanje dejavnosti na teh na podlagi ustnega dogovora prepustil v neodplačno obdelavo drugemu, mogoče zaključevati, kot zatrjuje, da kmetijske dejavnosti ne opravlja za svoj račun in da posledično ne šteje za zavezanca za zbornični prispevek.

9Sodišče ugotavlja, da okoliščina, da tožnik svojih kmetijskih zemljišč ne obdeluje sam ter da je opravljanje dejavnosti na teh na podlagi ustnega dogovora prepustil v neodplačno obdelavo drugemu, ni sporna. Tožnik je pisno izjavo o tem podal že v upravnem postopku, na glavni obravnavi pa je v izpovedbi potrdil, da je kmetijska zemljišča prepustil v uporabo A. A. na podlagi ustne pogodbe. Navedel je še, da je pogodbo potrdil s podpisom za uveljavitev GERK-ov na upravni enoti ter da je tako ministrstvo (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – op. sodišča) seznanjeno, kdo obdeluje njegova kmetijska zemljišča. Pooblaščenec toženke je na glavni obravnavi seznanjenost slednje z navedenimi dejstvi potrdil.

10Vendar pa prepustitev kmetijskih zemljišč v obdelovanje drugemu brez pravnega naslova, ki bi bil podlaga tudi za vknjižbo v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru (kot npr. zakupno razmerje - prvi odstavek 28. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih), glede na pozitivno pravno ureditev po mnenju sodišča sama po sebi ne more voditi do zaključka, da je lastnik prepustil uporabo kmetijskih zemljišč drugemu brez obveznosti, da za ta zemljišča sam plačuje davke in druge javne dajatve. Namreč, dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti se v primeru prenosa uporabe le tedaj ne pripiše lastniku kmetijskih zemljišč, pač pa drugi osebi, ki ima pravico uporabljati kmetijska zemljišča, če ta oseba pri davčnem organu poda vlogo za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih zemljišč². Na podlagi (pravočasne in popolne) vloge za določitev dejanskega uporabnika davčni organ pripiše dejanskemu uporabniku v davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti tudi katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki se mu dajejo v dejansko uporabo³. V takem primeru se (nato) lastniku kmetijskih zemljišč prizna oprostitev plačila dohodnine od katastrskega dohodka zemljišč, ki jih daje v dejansko uporabo⁴. Sodišče še dodaja, da se katastrski dohodek kot pavšalna ocena tržnega dohodka od dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki bi ga bilo mogoče doseči s povprečno ravnijo pridelave kmetijskih in gozdarskih pridelkov na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Republiki Sloveniji glede na njihovo proizvodno sposobnost⁵, pripisuje vsakemu kmetijskemu in gozdnemu zemljišču glede na njegovo površino, vrsto dejanske rabe in boniteto zemljišča oziroma rastiščni koeficent, kot se vodi v zemljiškem katastru⁶.

11V zvezi s povedanim sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tožnik ni izkazal, da bi A. A. podal pri davčnem organu vlogo za določitev dejanskega uporabnika njegovih zemljišč ter da bi temu kot dejanskemu uporabniku v davčno osnovo bil pripisan katastrski dohodek. Nasprotno, tožnik je, zaslišan na glavni obravnavi, splošno izpovedal (tako da se izpovedba lahko nanaša tudi na leto 2018), da je iz njegove dohodninske odločbe razviden pripis katastrskega dohodka ter da ni nikoli razmišljal, da bi moral biti pripisan A. A., pa tudi, da meni, da ni upravičen zahtevati uvedbe takšnega postopka. Če pa je tožniku izkazan pripis katastrskega dohodka za predmetna zemljišča v davčno osnovo za dohodnino, ob tem ko niti ne trdi, da bi A. A. štel za dejanskega uporabnika zemljišč v smislu določb 69. in 72. člena ZDoh-2 in da se temu v davčno osnovo pripisuje katastrski dohodek teh zemljišč, to po mnenju sodišča pomeni, da je treba šteti ((tudi) za v tej zadevi relevantno leto 2018), da je tožnik dosegal iz kmetijske dejavnosti dohodek in da je kot lastnik kmetijskih zemljišč opravljal kmetijsko dejavnost za svoj račun ter da je bil pravilno upoštevan kot zavezanec za plačilo zborničnega prispevka (prvi odstavek 23. člena ZKGZ)⁷. Do enakega zaključka je v svoji odločbi prišel tudi drugostopenjski organ ter pravilno kot odločilno štel, da je tožnikovim kmetijskim zemljiščem v davčne namene pripisan katastrski dohodek (v postopku izkazan s potrdilom Ministrstva za finance), ki predstavlja tožnikov dohodek iz kmetijske dejavnosti, ter s tem implicitno prav tako pravilno zavrnil tožnikovo sklicevanje na okoliščini, da je v delovnem razmerju in iz tega naslova zavarovan⁸ ter da njegova zemljišča obdeluje A. A.; zato tožnik neutemeljeno ugovarja tudi, da mu je bila v postopku kršena pravica do izjave.

12Drugačne presoje sodišča tožnik tudi ne more doseči s sklicevanjem na to, da je s soglašanjem s prenosom uporabe njegovih GERK-ov na kmetijsko gospodarstvo A. A. (s podpisom), pristojne organe seznanil s tem, da kmetijskih zemljišč ne obdeluje sam (in za svoj račun). Kot je sodišče že navedlo, bi se tožnik razbremenil kot zavezanec za plačilo zborničnega prispevka, če bi se z A. A. dogovorila (sklenila pisno pogodbo) o prenosu pravice uporabe na kmetijskih zemljiščih, nato pa bi slednji o tem podal prijavo davčnemu organu.

13Neutemeljeno se po presoji sodišča tožnik sklicuje tudi na okoliščino, da je v delovnem razmerju in iz tega naslova zavarovan (ter je bilo tako tudi v letu 2018), saj po zakonu to ni okoliščina, ki bi fizično osebo izključevala kot zavezanca za zbornični prispevek; zato je sodišče tudi zavrnilo dokaz z vpogledom v tožnikovo pisno izjavo (A4) in potrdilo o prijavi podatkov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (A6), ki se nanašata na dokazovanje okoliščine, da je tožnik v delovnem razmerju in iz tega naslova zavarovan.

Glede stopnje za odmero zborničnega prispevka

14Po presoji sodišča pa je utemeljen tožnikov ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na stopnjo, uporabljeno pri odmeri zborničnega prispevka, tako pomanjkljiva, da se odločbe ne da preizkusiti. Obrazložitve ni dopolnil niti drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi.

15Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ uporabil za odmero stopnjo 4,8 %. V obrazložitvi se je ob tem skliceval na tretji odstavek 23. člena ZKGZ, ki določa, da stopnja za odmero zborničnega prispevka A znaša 4 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR, in na tretji odstavek 3. člena Sklepa/2018, ki določa, da znaša stopnja zborničnega prispevka A 4,80% od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 8,35 EUR. Ob tem ko je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdil, pa drugostopenjski organ obrazložitve odmere ni dopolnil ter ni odgovoril na pritožbene navedbe tožnika.

16ZKGZ ureja stopnjo za odmero zborničnega prispevka A v tretjem in četrtem odstavku 23. člena. V tretjem odstavku določa, da stopnja za odmero zborničnega prispevka A znaša 4 % od osnove /.../, v četrtem odstavku pa, da se v soglasju z Vlado Republike Slovenije v prejšnjem odstavku določena stopnja lahko po sklepu sveta zbornice glede na obseg nalog iz letnega programa dela, ki se financirajo iz zborničnega prispevka, poviša ali zniža za največ 20 %. V Sklepu/2018, ki ga je sprejel svet zbornice 22. 12. 2017⁹, pa je v tretjem odstavku 3. člena določeno, da stopnja zborničnega prispevka A znaša 4,80 % od osnove, ter v drugem odstavku 14. člena, da določba tretjega odstavka 3. člena Sklepa/2018 začne veljati, ko da k stopnji 4,8 % soglasje Republika Slovenija; če Vlada soglasja ne izda, znaša stopnja zborničnega prispevka A, določena v tretjem odstavku 3. člena tega sklepa, 4 % od osnove.

17Glede na tako pozitivno pravno ureditev je utemeljen tožbeni ugovor, da je ostala neobrazložena podlaga za odmero zborničnega prispevka po stopnji 4,8 %, saj obstoj soglasja Vlade k taki stopnji s strani toženke ni ne zatrjevan ne izkazan. Tudi ob tem ko je bilo na glavni obravnavi strankam predstavljeno stališče sodišča, da je uporaba stopnje, višje od 4 %, vezana na soglasje Vlade, pa se toženka, čeprav je imela to možnost, o tem vprašanju ni izjavila oziroma podala razlogov za uporabo odmerne stopnje 4,8 %. Po presoji sodišča pa tožnik utemeljeno uveljavlja tudi podrejeni ugovor, da je ostala nepresojena njegova navedba glede izpolnjenosti pogojev za uporabo stopnje 4,8 % za celotno leto 2018¹⁰.¹¹ Zaradi opisanega postopanja organov je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sklepno

18Čeprav je sodišče presodilo, da so neutemeljene tožbene navedbe, s katerimi je tožnik izpodbijal zaključek v izpodbijani odločbi, da šteje za zavezanca za plačilo zborničnega prispevka za leto 2018, pa je ob ugotovitvi, da se v postopku za izdajo odločb organov obeh stopenj ni ravnalo po pravilih postopka, saj je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 ter tretjim odstavkom tega člena, kajti odločitve glede uporabljene odmerne stopnje ni mogoče preizkusiti, tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter odločbo organa prve stopnje odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena temu organu vrnilo v ponovni postopek. V tem postopku bo moral organ presoditi navedbe tožnika glede pravilnosti uporabe odmerne stopnje 4,8 % v povezavi s četrtim odstavkom 23. člena ZKGZ in drugim odstavkom 14. člena Sklepa. Če bo ugotovil, da je glede na citirano pravno ureditev uporaba stopnje 4,8 % možna, pa bo moral pravilnost njene uporabe presoditi še z vidika določbe prvega odstavka 14. člena Sklepa/2018 v povezavi z določbami prvega odstavka 154. člena in 155. člena Ustave. Če bo presodil, da ni mogoče zakonito odločiti ob uporabi stopnje 4,8 %, pa bo moral uporabiti odmerno stopnjo 4 %.

19Z odpravo izpodbijane odločbe organa prve stopnje po samem zakonu izgubi pravne učinke tudi drugostopenjska odločba¹². Zato bo moralo biti v ponovnem postopku odločeno tudi o zahtevanih pritožbenih stroških. O vračilu upravne takse (pa) odloča upravni organ v skladu z 18. členom Zakona o upravnih taksah.

K II. točki izreka

20Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je sodišče odločilo po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščeni odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22-odstotni DDV (ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačano sodno takso za postopek v primeru, da obstaja upravičenost do vračila, sodišče vrne po uradni dolžnosti na podlagi (Opombe 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.
² Tako določa štirinajsti odstavek 69. člena ZDoh-2.
³ Prvi odstavek 72. člena ZDoh-2
⁴ 14. točka prvega odstavka 73. člena ZDoh-2.
⁵ 1. točka prvega odstavka 2. člena ZUKD-2
⁶ Prvi odstavek 10. člena ZUKD-2.
⁷ V tem smislu tudi sodba in sklep tega sodišča I U 440/2011 z dne 29. 5. 2012, da opravljanje kmetijske dejavnosti za svoj račun ZKGZ izvaja kot zakonito domnevo iz lastništva zemljišč in doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč; primerjaj tudi sodbo IV U 27/2011 z dne 28. 2. 2012
⁸ Kar sodišče obrazloži v nadaljevanju.
⁹ objavljen pa je bil v Uradnem listu RS, št. 83 z dne 24. 12. 2018
¹⁰ To očitno v zvezi objavo Sklepa/2018 v Uradnem listu RS z dne 24. 12. 2018 (ob čemer sicer Sklep/2018 v 14. členu v nasprotju s prvim odstavkom 154. člena Ustave določa, da sklep prične veljati z dnem, ko ga sprejme svet zbornice).
¹¹ Tako tudi sodba tega sodišča III U 418/2016 z dne 20. 9. 2018, tč. 10
¹² Tako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015.