31. člen CZ-B

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo

Z zakonom določenega roka za izpolnitev obveznosti izvoza blaga organ ne more podaljšati, ker ta možnost v zakonu ni predvidena.

Pri naknadnem obračunu carine zaradi neizpolnitve obveznosti izvoza carinski zavezanec ne more uveljavljati znižane carinske stopnje na drugi dejanski in pravni podlagi. Carinske olajšave mora namreč uvoznik uveljavljati ob uvozu.

Potrdili Gospodarske zbornice in Ministrstva za varstvo okolja, izdani na podlagi odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje pri uvozu blaga v letu 1992, ki sta bili izdani po opravljenem carinjenju, se ne štejejo za nov dokaz.